23.06.2009
Popoldne sem nekomu vehementno razlagala, kako mi serije manj sedejo od filmov. 6 ur kasneje mi je cimer rešil življenje s prvo sezono weedsa (pred tem sem razmišljala, kaj bi se zgodilo, če bi z vžigalnikom pripalila kontaktno lečo. Ko bi bila v uču, jasno). Mary-Louise Parker me asociira na Zlobo, v najboljšem možnem pomenu asociacije. Takšna bi rada bila, ko bom velka.
Zarečen kruh je moj vsakdanji futr. Ampak tokrat mislim smrtno resno: danes je dan, ko sem se nehala cmerit. Vsaj javno. Počutim se, že nekaj časa, zelo skurbano, tokrat v najslabšem pomenu asociacije. Ne gre več za izražanje in za kakršenkoli beden poskus ustvarjanja, ampak za samopomilovanje na najbolj perverzen način. Boga sem, čuteča sem, ranjena sem, prizadeta sem, osamljena sem, mejte usmiljenje, mejte sočutje, jokajte z mano in nad mano, lahk tut na meni, pol bom še mal jokala jst, ker nič ne pomaga, jadajadajada. Bulšit.
Zato bom zdej neki časa tiho (bi rekla kot rit, ampak rit ni nujno tiho).
In če slučajn kej napišem (upam, da ne bom, ampak nkol ne veš, kdaj dobiš ob 5h zjutraj noro idejo, ki jo je nujno treba dat vsem na vpogled) in če _kdorkoli_ najde v tem en kvark patosa, mu častim pir.
This fucking Scarlett doesn’t give a damn about fucking Ashley anymore. Eventhough fucking Rhett is not in her fucking life at the moment. She has Tara. Ali kot praviš ti, trenutni najbolj verjetni oče mojih otrok, Scarlett je dedinja kovinostrugarskega imperija. Fuck everything else! (ni imiđ, ta fuck, res sem razkačena do amena. Nase, da ne bo pomote.)
Tko da… če bi radi zvedeli, kaj se dogaja z mano (ker mam tolk blazn zanimiv lajf in sem sploh nenadomestljiva sogovornica), me mirno lahko povabte na pir. In ko rečem pir, mislim postan hmeljni napitek z nizko vsebnostjo alkohola, ne zeleni čaj.
Tisti, k vam bo kronično padel literarni futr, vzemte v roke kakšno leposlovje. Če so moje jamrarije nadomestek, je res skrajni čas. Priporočam Davida Mitchella (Tuje pero), Harukija Murakamija (karkoli) ali Nicka Hornbya (High fidelity) - to bolj za softiče.
Se vidmo, ko bom spet človek in ne križanc med zombijem in posmrkanim robcem.
Over & out.
p.s.: nektere pesnike bi blo treba zažgat z njihovimi knjigami vred. Dons sm skor bruhala na enem literarnem večeru (to sam tko, da ne bo izključno me me me)
Zapisal-a Marija v 23.06.2009 ob 03:57 pod mojeMisli
Objava še nima komentarjev
21.06.2009
Kdaj pa kdaj, priznam, zasovražim fascinacijo nad številkami. In dejstvo, da moji možgani prepoznavajo vzorce v vsaki poljubni neumnosti. Za Casaubona se ni preveč dobro izteklo.
Sprva misliš, da te cinizem in humor varujeta, toda še predno se dobro zaveš, si v očesu orkana, da te mlati in zvija, stvari pa so kar nenadoma postale… err.. res.
Ne morem pozabiti in nočem se spominjati. Toda nočem se tudi ne-spominjati. Vedno, ko misliš, da se je stvar približno zacelila, se pokaže še pas okuženega tkiva spodaj.
Če bi bilo drugače, bi moji metuljčki najbrž ravnokar crkovali ob stiku z realnostjo in moja rožnata očala bi bila na tleh, sesuta. Tako pa so prilimana na mojem nosu in od nenehnega prhutanja v želodcu mi je slabo.
Natanko pol leta nazaj sem bila za nekaj ur najsrečnejši človek na svetu.
Temne, ledene, skrivenčene stvari so bile do mene vedno prijazne. Zima, recimo. Zimski solsticij.
Svetle, tople, prijetne stvari me mučijo do amena. Poletje, recimo. Poletni solsticij.
Zapisal-a Marija v 21.06.2009 ob 16:01 pod mojeMisli
1 oseba je oddala komentar
19.06.2009
Zjutraj vstane, odgrne grivo, ki pada na oči, med ščetkanjem zob gleda rahle zareze pod očmi in si misli: O, fak! Gube?
Ščetka ima okus. Je bolano posojati ščetko za zobe? Je to ultimativni dokaz pripadnosti? Ali pa je nekaj neskončno nepomembnega?
Izpljune vsebino ustne votline. Ni krvi. Dobro, dlesni ne krvavijo. Nima še paradontoze. Vedno jo je skrbelo, da bo dobila to bolezen, njena babica jo je imela. In če je po njej podedovala migrene in ekstremno emocionalno vzdražljivost, ni vrag, da se ne bi našlo tudi kaj v zobeh. Ali dlesnih.
Pogleda se v ogledalo, ogledalo ne voha, kako prijeten je zdaj njen zadah. Presneta ogledala, tako - površinska so. Hlinijo globino. Ne mara stvari, ki hlinijo globino.
Vzame puder in stisne tubico na sredi, da na prst pricuri nekaj umazano rjavega. Vedno izbere pretemen odtenek, vedno. Potem pa nosi razpuščene lase, da se ne bi videla črta na meji obraza. Nanese rahlo plast. Prezira prepleskane ženske. Sama ima obdobja, ko sploh ne uporablja pudra. Ampak zdaj ni tako obdobje. Zdaj je obdobje za tanko plast.
Izbira senco za oči. Zelena, ki pusti svetlikajoče pikice pod očmi? Neopazna bela? Rjava? Vijolična? Vijolična! Zraven bo oblekla novo vijolično obleko. Takšna je, najbrej izbere senco za oči, šele nato obleko. In čevlji? Črni? Črni z debelo ali črni s tanko peto? Ne more se odločiti. Na koncu izbere bele. V vijolični obleki so bele packe; beli sandali bodo šli zraven.
Z uhani je potrebno skleniti kompromis; tisti beli, ročni izdelani na Braču so malček predolgi. Mali srebrni niso najboljši, a drugi so slabši. Okrog vratu ogrlica, ki jo je izdelala iz babičinih porcelanastih raztresenih koravd. Spomni se, kako je raztresla tiste koravde, ko je imela štiri, morda pet let. Skrila jih je, v upanju, da je ne bo nihče odkril. Toliko jih je končalo za omaro, ki je niso nikoli premikali. Dvajset let kasneje je, ko ji je počila struna na kitari, nanizala nekaj skritih koravd na odrezano struno, v kratko ogrlico, ki jo vedno nosi le k razpuščenim lasem, saj se na enem koncu konča v prav ne-ličen vozel.
Resničen križ se pojavi pri torbicah. Vedno se je potrebno zadovoljiti z zguljeno temno modro ali neuporabno črno. Ko bi vsaj izbrala belo ali rjavo senčilo! Potem bi lahko oblekla nekaj takšnega, da bi šla zraven rdeča torbica, ena od štirih. Kako je mogoče, da ima človek štiri rdeče torbice, pa le po eno črno, modro in zelo otročjo rjavo? Rdeče torbice so zrastle kot gobe po dežju; eno ji je kupila mama; drugo, nadvse grdo, ji je ob nakupu prve prodajalec dodal zastonj (najbrž je bil vesel, da se je je znebil); tretjo si je kupila sama, zaslepljena ob 50% znižanju; četrto je sredi novemberske plohe, zapuščeno na smetnjaku, opazil prijatelj.
Pogled v ogledalo v veži, v upanju, da nihče ne bo prišel mimo. (Vežo je tako prijetno imeti nekaj sekund zase, da se lahko brez občutka zapažene egocentričnosti naslaja nad odsevom). Lasje, večno neukročeni, ne vedo, ali bi se kodrali ali bi bili ravni. Uhani se puntarsko svetlikajo, ogrlica je so 50’s, vijolična obleka nezavezniško izdaja nepravilnosti postave in nohtov na nogah si najbrž nikoli v življenju ne bo nalakirala lepo, ker se ji - tako pač je - od nekdaj tresejo roke. Torbico stisne pod pazduho, da se zguljeni predel ne bi preveč videl in odide v svet.
Morda bo danes srečala tistega, ki je pustil okus zobni krtački.
Zapisal-a Marija v 19.06.2009 ob 00:21 pod mojeMisli
2 oseb je oddalo komentar
17.06.2009
“I want to die. If only I could die. - If you died, you’d forget me. I want to be remembered.”
Zdi se, da se ljubimci ali vsaj zaljubljenci nikoli niso razhajali s takšno virtuoznostjo, kot v filmih, posnetih v 40ih prejšnjega stoletja. Seveda bi se marsikdo posmehnil - ena sama drama, kakšno romantično paničarjenje! Delno dam prav temu posmehu - človek mora vendarle realizirati kakšne svoje sanje, večno hrepenenje nas naredi neizživete, anemične. Lepo je lebdeti nad zemljo, toda včasih se je moraš tudi dotakniti.
Toda po drugi strani stvari ostajajo zgolj mogoče. Če samo pomislim na vse ljudi, ki sem jih srečala v življenju, s katerimi se nikoli ni nič zgodilo, je pa nekaj bilo in tlelo… Prijazni, navihani nasmeški, toliko mogočih evolucij in prihodnosti, le kakšna bi bila vsaka izmed njih, če bi v kakem križišču izbrala drugo smer, če bi metulj v Pekingu s krili zamahnil malo kasneje?
Večji del življenja preživimo v bežnih srečanjih. Le mi sami smo tisti, ki si vedno pripadamo. Vedno me razžalosti ta občutek osamljenosti, sploh če je govora o romantičnem kontekstu. In vedno se ta žalost nekako izkadi - nekdo pride, me objame in reče: “Whatever your dream was, it wasn’t a very happy one, was it?”
Vem, da me ne objema tisti, ki je ustvaril ne prav srečne sanje, toda objema me nekdo, ki mu je mar, ki me čuti. Useknem se v robček in odkimam.
Zapisal-a Marija v 17.06.2009 ob 12:18 pod mojeMisli
1 oseba je oddala komentar
Rada bi, da me zbudiš.
Spim in sanjarim,
da sanjam sanje pravičnega.
Vem - to ni res;
sanje so globlje.
Pastelne barve morijo
na podoben način
kot krščanski rokerji.
Smrten srh me spreletava.
Sezi z umazano roko
v moje čiste sanje
in mi pripoveduj o tem,
kako si odmaševal zamašeno stranišče,
kako je tvoja teta na kmetiji
odsekala glavo petelinu,
kako je tvoja nepokretna babica
maltretirala tvojo mater,
kako so se vsi otroci posmehovali
rdečemu madežu na hlačah
najbolj omejene sošolke,
kako izgledajo delčki trupel
ob avtomobilskih nesrečah,
kako je umirala tvoja prijateljica,
ko ji je počila vranica,
kako si pod tušem histerično jokal,
ker so ti vrednote zgorele v pepel,
drugi pa niti opazili niso.
Beri mi Orwella,
tisti odlomek o sobi 101
večkrat in počasi,
spomni me na inkvizicijo,
ne pozabi na Srebrenico,
povej mi, kakšni so bili
Heinejevi zadnji dnevi
in kako žalostno je končal Mozart.
Dovolim ti, da me napolniš z grozo
ob fašistoidni politiki Evropske unije,
da osvetliš umiranje svobode,
da bom lahko bruhala vmes,
ko drugi masturbirajo.
Stopi z najbolj blatnimi okovanimi škornji
na moj snežno beli olatrček,
pogrenjen s čipkastim prtom.
Zbudi me iz sanj, s klofuto,
če bo treba, sprovociraj
moja naivna pričakovanja,
pokaži mi ogledalo,
mislim, da bom presenla pogled nase,
tudi če ne bom, sem pripravljena tvegati.
Rada bi, da me zbudiš.
Zapisal-a Marija v 17.06.2009 ob 01:07 pod zeloMojeMisli
Objava še nima komentarjev
15.06.2009
Dobesedno! Dogodkov je toliko, da bo treba zelo pritiskati pedala, mogoče pa celo uporabiti sposobnost večkratnega obstoja na različnih mestih, če hočemo ujeti vse.
Živa književnost je literarno-glasbeni festival, 16. po vrsti, dogaja se pred ŠKUC-em (Stari trg 21). Festival je že v teku, začel se je 12. 6. in traja do 19.6. vsak dan ob 2oih, na ulici, v primeru dežja v galeriji Škuc. Vsak dan imamo priliko poslušati zanimive, bolj ali manj poznane, domače ali tuje prozaistke in pesnice; danes, 15. 6. Kristino Hočevar, jutri 16. 6. Lucijo Stepančič, 17. 6. Jeleno Lasan, v četrtek 18. 6. sirsko pesnico Maram Almasari in v petek 19. 6. špansko pesnico Ano Merino.
Sama grem zagotovo tja v četrtek, resnično si želim slišati arabsko pesnico. Okolje pred Škucem je izredno sproščeno in glasba dodaja zanimivo dimenzijo. Zelo priporočam obisk, če ne drugače vsaj kot mimobežni sprehod. Več informacij.
Festival Mlade rime je festival mlade in neuveljavljene poezije. Organizatorja Veronika Dintinjana in Dejan Koban pravita, da so Mlade rime ‘najbolj rokenrol pesniški festival’ in ‘poezija je kul!’ Mlade rime potekajo enkrat mesečno prek celega leta v Menzi pri koritu, zdaj pa imamo priliko doživeti 14-dnevno koncetrirano pesniško dogajanje. Začetek je danes, 15. 6. ob 21:30 v Menzi pri koritu (Metelkova), nastopajo Aggressive theatre: STOP POEZIJA – pesniška intervencija, berejo Blaž Iršič, Barbara Jurič, Karlo Hmeljak, Anja Golob, Jure Jakob in João Pita Costa (Portugalska), gost je Ciril Zlobec. Zaključek festivala je 29. 6., na to noč se bo odvijal pesniški maraton do jutranje kave. Več informacij
Jaz lahko potrdim, da bom s precejšnjo gotovostjo tam v sredo (za začetek) - berejo Andrej Hočevar (Privajanje na svetlobo), Stanka Hrastelj (Gospod, nekaj imamo za vas), Tomislav Vrečar (Kurc pesmi), gostja je meni zelo všečna makedonska pesnica Lidija Dimkovska, večer pa bo zaokrožil Chris Eckman: Last side of the mountain, uglasbena poezija Daneta Zajca - njegov nastop sem že videla v Stari Elektrarni, je vreden ogleda, še bolj pa sem navdušena nad dejstvom, da v našem prostoru gost iz tujine vidi in prepozna genijalnost pesnika, ki jo sami prepogosto spregledujemo.
Kresnik pred kresnikom in kresnik: kresnik je najbolj odmevna nagrada za roman (izdan v preteklem letu) v slovenskem literarnem prostoru. Podelitev poteka 23. 6., na kresni večer na Rožniku. Letošnji nominiranci so Andrej Blatnik - Spremeni me, Drago Jančar - Drevo brez imena, Boris Kolar - Iqball hotel, Sebastijan Pregelj - Na terasi babilonskega stolpa, Goran Vojnović - Čefurji raus! (več o nagradi in finalistih). Pogovor z nagrajenci (kresnik pred kresnikom) poteka v Klubu Cankarjevega doma danes, 15. 6. ob 22ih (Goran Vojnović, Sebastijan Pregelj) in še enkrat 22. 6. ob 22ih (Boris Kolar).
Jaz imam namen na kresni večer oditi na Rožnik, če bo le mogoče, pa tudi slišati današnji pogovor s Sebastijanom Pregljem in Goranom Vojnovićem. Sebastijan Pregelj je bil za kresnika nominiran že leta 2005 z odličnim delom Leta milosti, takrat je nagrado prejel Alojz Rebula, jaz sem navijala za Preglja. Gorana Vojnovića in njegovo dviganje prahu s Čefurji raus pa tako dobro poznamo.
Zaključni večer LUD-a Literatura: literarna kulturna pomlad, kakor je LUD Literatura poimenoval dogajanje preteklih mesecev pod svojim okriljem, se končuje. Jutri, 16. 6. bo v Gromki (Metelkova) branje izbrank Literaturine prozne in pesniške delavnice, prozaistk Tarcisie Galbiati Komljanec in Neje Tomšič ter pesnic Marine Bahovec in Ivane Komel. Gre za avtorice, ki so delno že objavljale in se kalile na LUD-ovih delavnicah, tokrat pa se bodo prvič predstavile na Gromkinem odru.
Letos sem se tudi sama udeležila LUD-ove pesniške delavnice, odnesla sem veliko novih pogledov na poezijo in novih poznanstev. Resnično me navdušuje, da v današnjem času, ko se zdi, da je zastonj kosilo le mit, še vedno obstajajo ljudje, ki vodijo delavnice kreativnega pisanja zastonj - z željo po vzbujanju kvalitete in kreativnosti v našem prostoru. Kapo dol, uredništvo Literature!
Tako, to je nekaj dogodkov, ki se dogajajo v zelo bližnji prihodnosti, predstavila sem jih z željo, da morda kakemu bralcu kaj pade v oči, kar bi sicer šlo mimo, vesela bom, če me kdo opozori še na kak dogodek, ki ga sama nisem opazila (seznam se bo morda še dopolnjeval).
Vabljeni na literarno cvetenje! Besede niso na odmet! 
Zapisal-a Marija v 15.06.2009 ob 15:45 pod dogodekVMestuGogi
3 oseb je oddalo komentar
14.06.2009
Peljem se s kolesom skozi umiranje teme. Hladno je, reže me v vrat, toda obenem je tako spokojno, da mi ni mar za mraz. Na vzhodu se bleda rožnata zažira v mornarsko modrino. Umiranje svetlobe je lepo; umiranje teme je lepše.
Bila sem rojena za jutra. Samo pozabili so mi povedati, da jih moram dočakati budna.
Zapisal-a Marija v 14.06.2009 ob 04:45 pod mojeMisli
2 oseb je oddalo komentar
12.06.2009
Včasih se zbudim in na prehodu v nov dan zdrsnem v posebno zajčjo luknjo. Lagano padam skozi gosti zrak, ob stenah lebdijo podobe, ki hranijo dušo, glasba se vertikalno spreminja iz umirjenih v divje plasti, nadstropja dišijo vsako drugače, po divji vrtnici, ki raste v kotičku domačega vrta, po pravkar spranih ulicah, po uspehu in sanjah na lovorikah, po rdeči barvi… To so moji najljubši dnevi, ko tako lagano padam in se v mojo površno pozornost vsilijo dražljaji, ki odrinejo težko meglo zaskrbljenosti in mi vzbujajo živalsko slo po življenju.
Regina Spektor se mi je prikradla v zavest… V ozadju z ljubečo strogostjo stoji Coco Chanel in zadovoljno kima nad črno belino. In gotovo se nekje za stisnjenimi ustnicami tudi nasmehne, ko vse barve frčijo po zraku…
suppose i never ever saw you
suppose you’d never ever called
suppose i kept on singing love songs
just to break my own fall
Trenutki so taki kot lastnina… Če jih grabiš na kup, se zdi, da jih ni nikoli dovolj; če jih užiješ in spustiš dalje kot papirnato ladjico po kakem vaškem potočku, ostanejo za vedno. Želim si, da bi to verjela večkrat, da bi se lahko z užitkom spominjala vsega, kar se je zgodilo, in ne poklapano analizirala, zakaj je mimo.
Včasih je dovolj samo pogledati nekaj neizmerno lepega… Nekoga neizmerno lepega… Recimo Davida Bowieja v filmu Mož, ki je padel na zemljo.
vir
Ne čudi me, da je Nezemljan. Na Zemlji takih ni. Vem, da bi me marsikatera ali marsikateri izžvižgal, toda v beli, skoraj prosojni polti, ki že rahlo modrikasto ali zelenkasto žarči s kože, napete čez suhljato telo, je neubesedljiv eros. Kot bi pila čaj iz najbolj finega porcelana…
Lagano padanje skozi Regino, Coco, Bowieja, divje vrtnice, rdečo barvo (danes bom oblekla rdeče krilo! moram ga, sicer se bom počutila zlagano) zaključim z umirjenim, a poživljajočim branjem portugalske pisateljice Lidie Jorge, z njenim romanom Dolina strasti. Stavki so napol zamolčani, zabrisani, priklenejo pa z neko magično močjo, dokler si iz nepojasnjenih razlogov ne želiš na smrt obiskati dežele, od koder izvirajo take besede. Jose Saramago me je pretresel do kosti, Lidia je dodala zadnjo slamico.
Zapisal-a Marija v 12.06.2009 ob 13:20 pod mojeMisli
Objava še nima komentarjev
11.06.2009
Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
Ni res, Pavel. Brez ljubezni se ne da zveneti. Brneč bron bi morda še šel skozi, toda karkoli zvenečega odpade. Če ne bi imel ljubezni, bi bil bolj podoben napihnjenemu mehurju, v katerega je nekoč nekdo zašepetal nekaj zvokov, ki se zdaj odbijajo po njem, ne izgubljajo intenzivnosti, ne dušijo se, topo se odbijajo od neizprosne membrane. Brez ljubezni si eho, pasiva v najbolj dobesednem pomenu.
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.
Seveda si - hladni, brezčutni intelektualec, vzvišeni spiritualist, človeška enačica armiranega betona. Rogaš se odsotnosti vsebine, pozabljaš pa, da tudi oblika prida nekaj k eksistenci. Ogromno jih vidim, niso nič, daleč od tega, so nekateri, pa sploh nimajo vseh skrivnosti in vsega spoznanja in vse vere.
In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
Tule si krepko zagazil v osladnost. Razdati lastnine ni posebej težko; dovolj je spoznanje, da ti vsa nagrabljena šara nič ne koristi. Prav nič vzvišenega ni v razdajanju, najbolj dobro dene prav tistemu, ki da. O žrtvovanju telesa, življenja - le kdo se bo šel ta šport? Tisti, ki nima ničesar izgubiti; samica, ki ji je nagon zalil možgane in jo prisilil v ohranitev vrste pred ohranitvijo lastnega obstoja; tisti, ki upa na zadostno število devic v posmrtnem življenju. Kakšna ljubezen neki…
Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.
Ljubezen je neučakana, sebična, ljubosumna, ponosna na objekt svojega žarišča, z obupno željo po neprestanem govoru o njej sami, brezobzirna do vsega, kar ni v žarišču, zelo dobro se zaveda njenega, razdraži se v trenutku, ko ni popolne sinhronosti, in včasih se prav nesramno brati s sovraštvom. Želi si iskrenosti, da, toda tudi laži sprejme brez problemov, če utrjujejo njen milni mehurček. Marsikaj opraviči, a malo stvari pozabi, če veruje, veruje slepo, če dvomi, analizira zadnjo dlako, upa, dokler ni od upanja izmučena, potem obupa, nakar je brez upa, potem rata sitna, ker je v brezupu težko živeti in gre upat nazaj zato, da ni dolgčas; prenese veliko, tudi večurna buljenja v telefon, izgovore, ki so bili potegnjeni iz kravje riti, mučenje, ogromne količine alkohola, lakoto, ki je sploh ne opazi, nespečnost in dekadenco družbenega življenja. Mineva izredno počasi, da pokaže, kako glavna je, in noben katalizator, noben proces v tem vesolju tega minevanja ne uspe pospešiti.
Zapisal-a Marija v 11.06.2009 ob 12:07 pod mojeMisli
12 oseb je oddalo komentar
10.06.2009
Moj sosed je fatalec
sostanovalke naključnega znanca
in hahljam se ob pogledu
na njegove noge,
ki jih sonči na sosednjem vrtu,
čeprav mi večino časa
požira živce s kosilnico,
ki jo goni naokoli
kot bi tekmoval
za najlepše pokošeno trato
(ob tem se resno sprašujem -
je lahko tudi kosilnica komu fetiš,
kakor meni knjige?)
Še vedno padam na polne knjižne police,
čeprav vem, da to nič ne pomeni
in me je bilo danes sram,
ko sem priznala,
da To kill a mockingbird
že dve leti samo zbira prah,
medtem ko se grebe za pozornost
med gomilami ženskih romanov,
ki jih nosim iz knjižnic,
da bi sklatila predstave
trdobučnega viharništva
bliže Emmi Bovary.
Ljubko je slišati,
da se nekomu zdim material ženske,
ki bi storila samomor,
ker jo Vitomil Zupan ne bi kaj dosti ovohaval,
čeprav bi se ulegla predenj in rekla,
Hodi po meni (ali pa prav zato),
še bolj ljubko je šepetanje,
da si nekomu skoraj Femme Fatale,
kaj zato, če prihaja iz napačnih ust
po zadostni količini viskija in piva,
toda najbolj ljubko je muzanje ob misli
na krivozobi nasmeh Steva Buscemija,
ki je - kako bizarno - tudi rahlo fatalen,
čeprav najbrž nikoli ne požira živcev sosedi
s ponorelim košenjem trave,
ki je povečini že odcvetela
in z njo moja alergija,
zdelo se mi je,
da se metafizika čisti skozi nos,
postala sem pregosta,
lepo rečeno prepolna vtisov
in malo manj lepo nasičena dreka,
ki se prodaja po vogalih kot alternativa,
čeprav je povečini samo
pošastno grda kurba.
Zato ni ljubko, je pa pošteno
slišati dragega prijatelja,
ki v porjaveli zagrenjenosti vzdihne,
da je enostavno mainstreamovski
in da je od nečesa treba živeti,
še posebej, ko me objame
in po mačje zagodrnja,
da poljube lahko pozabim,
on je vse preveč hladen,
in jaz resno prikimavam tej distanci,
ker ga imam tudi sama neskončno rada.
Zapisal-a Marija v 10.06.2009 ob 01:28 pod mojeMisli
5 oseb je oddalo komentar
