MaryLand

Včasih nekaj v življenju ne štima. Ne veš točno kaj, samo čutiš, da ni ok. Ker ni preglasno, pometeš pod preprogo. Potem je nekaj časa mir, dokler enkrat mimogrede ne opaziš, da se ti roke tresejo bolj kot običajno. Kavo začneš piti tako, da skodelico držiš z obema rokama. Občasno te v grlu davi in v prsih stiska. Misliš, da je samo trenutni stres.

Ko se po enem letu ne neha, posumiš, da bi utegnil biti ostanek dogme. Prekineš vsak stik z religijo, a ni opaznega izboljšanja. Zamenjaš barvo obleke, frizuro, simpatijo do politične stranke, variiraš stopnjo socializacije od enega do drugega ekstrema. Nič. Davljenje ostaja.

Po dveh letih se pojavijo migrene, seneni nahod, dioptrija in enormna čustvena vzdražnost. Posegaš po pain killerjih, antihistaminikih, alkoholu, travi, začneš kaditi. Ni opaznih sprememb, s to razliko, da včasih ne veš, če je glavobol povzročil maček, nepravilna širina žil v glavi, napetost vratnih mišic, zabiti sinusi ali nizek pritisk.

Tretje leto poskusiš z askezo in samoto. Veliko bereš, razmišljaš, živiš skromno. Tik pred živčnim zlomom ti postane jasno, da prevelika koncentracija ljudi nikakor NI bila problem. Davljenje in stiskanje sta še vedno prisotna, le da sta zdaj že zelo domača. Za vsak slučaj prekineš dejavnosti čez vikend.

Četrto leto preizkušaš tehniko voda mi dere v grlo. Dokler ni skoraj prepozno, odlašaš, kljub temu, da ves čas špegaš na uro. Vsaj en dan v tednu celo noč ne spiš. Po izginulem bioritmu, permanentnih podočnjakih in poslabšani dioptriji ugotoviš, da to ni to.

Peto leto preizkušaš različne še neznane projekte in meditacijo. Vsakič, ko se začetno navdušenje izjalovi, si bolj razočaran in vse bolj polziš v apatijo. Prvič razmišljaš o strokovni pomoči.

Šesto leto začneš pisat blog.

In potem ti, nekega prelepega poletnega večera, postane jasno, da si samo falil faks.

Okus po kislem ni eden mojih favoritov. V solate in ostale jedi tako vse kiselkasto odmerjam skrajno previdno. Pravzaprav je edina kisla zadeva, ki mi je všeč, limona. Še najraje v obliki limonade ali sladoleda. Dokončno pa sem opravila tudi s kislimi kumaricami.

Vsako leto, nezgrešljivo, predvidljivo, bolj gotovo kot pasji dnevi, se pojavi to blazno zoprno obdobje kislih kumaric. Če bi šlo samo za medijski mrk, bi že potrpela. Ampak ta kislavost se je uspela razširiti tudi v vse pore, dobesedno difundirala je v vse, kar me obkroža. Ljudje so leni, nobenemu se nič ne da, izumrla pročelja mest poseljuje edino sopara.  Vsi se pražijo na morju ali vsaj jadikujejo o tem, kako bi se pražili na morju, z nekaj redkimi izjemami, ki zanesenjaško načrtujejo, kako bodo že petnajstič položili to ali ono transverzalo. Kot da vdihnemo in izdihnemo samo še na ukaz, spimo, uriniramo, fukamo na ukaz, se pražimo in potem hladimo na ukaz, ukaz, ukaz, ukaz, blesavi stroji brez možganov. Zakaj si človek počitnic ne bi privoščil aprila ali oktobra?

V naravi in družbi pogosto najdemo pojave, kjer se več posameznih enot uskladi, v preseku new age-a in moderne znanosti bi mogoče lahko rekli deluje sinergično. Taki pojavi so fascinantni, saj se poleg dinamike posameznih gradnikov vzbudi tudi kolektivno sinhrono dogajanje, ki ponuja novo izkušnjo. Recimo orkester, ki definitvno izvede nekaj več kot samo vsota vseh posameznih glasbil, ali pa sinhrono plavanje. Jata ptic, roj čebel, delovanje laserja, širjenje impulzov po možganih. Lepo. Žal, za razliko od narave, v družbi pogosto naletimo na negativna presenečenja sinhronosti. Kot bi udarili na gong na biološki uri, se poleti valilnice idej in zamisli spremenijo v mrtve doline, polne mrhovine, kjer uživajo edino mrhovinarji.

Jaz čas kislih kumaric bojkotiram. Lani sem preživela pri 40°C pod milim nebom, tako da me vse, kar ima spredaj le trojko, sploh ne gane.  Uživam v dolgih dneh,  ko mi ni treba prižigati luči pri delu, branju,  na sprehod v mraku se lahko odpravim ob 9ih zvečer,  imam čas za vse, kar mi pade na pamet. In nikomur ne dovolim, da bi mi te čudovite dni, po katerih tako hrepenim pozimi, skisal z asociacijo na praženje kot edinim možnim scenarijem. Še ena priložnost, kjer sem - kako neobičajno - z užitkom asinhrona.

Včeraj sem šla na družinsko srečanje razširjene družine. Zelo razširjene. Marsikaterega polbratranca, marsikako polsestrično sem videla prvič. Prav tako daljne tete in strice, očetove bratrance in sestrične, njihove žene in može, pa otroke otrok. Ko me je med pomenkovanjem, pivom, čevapčiči in cigaretnim dimom zaradi lastne neprevidnosti sonce skurilo po ramenih do zapeljive rdečice kuhanega raka, sem se vendarle za nekaj minut odplazila v senco in na samem opazovala to veliko reko sorodnih genov, ki mi je bila prav všeč. Za trenutek sem se počutila kot del velike družine. Ob enem pa sem nehote jasno začutila ostri kontrast med to mehko velikostjo in svojo ošiljeno samozadostnostjo.

Nekateri se rodimo kot samotarji. Čeprav po preddispoziciji to nismo, nas okolje vendarle vzgaja v samskost. Morda je krivo dejstvo, da nimamo bratov in sester, morda razhajanje z vrednostnim sistemom staršev, morda  to, da že v rani mladosti nočemo brez kritičnega pomisleka vleči v isto smer z danim kolektivom, ampak potegnemo le takrat, ko se nam zdi smiselno. Variacij je nešteto. Mali fantek z motnim pogledom, ki na robu igrišča pozorno spremlja igro sovrstnikov, a se jim ne pridruži. Ne daje pobude, niti se ne odzove na prijazna povabila ali nesramna zbadanja. Je tako zelo plašen? Vzvišen? Le kaj se mota po tisti mali zamišljeni glavi z motnim pogledom? Ali pa deklica, ki tako sovraži ljubke bele nogavičke z odtisnjenimi bleščečimi metuljčki, v katerih mora stati pri miru, ovesili pa so jo tudi s torbico in pentljico,  da nenadoma meni nič tebi nič objestno zašprinta po peščeni poti, predvidljivo pogrne kot je dolga in široka ter raztrga tiste bele nogavičke.  Samotarji, ki odrastemo v tiste, ki namesto razkazovanja zadnjih modelov kopalk na takih in drugačnih plažah vročico poletja hladimo v knjižnicah in oprezamo skozi špranje med policami za zadnjimi modeli motnih oči ostalih knjižnih moljev.

Seveda ne bi bili čistokrvni, če se v nas ne bi nahajala tudi rahla primes čistega nasprotja. Tako tudi mene, samotarko, še huje, individualistko po duši, včasih katapultira v srčiko dogajanja, mogoče celo na plažo med zadnje modele kopalk. Ne morem se sicer otresti motnega pogleda in trmastega neodobravanja belih nogavičk, kljub temu pa uživam v drugačnem prostorčasu, kot ga zavzevam ponavadi. Zdi se mi kot dopust. Napolni me z energijo, izprazni mi glavo, za sled pusti še kako lahko idejo. Včasih tudi ramena v barvi kuhanega raka, ampak to bom že preživela. Še vedno bolje ramena kot lica.

Šla sem na Dunaj, misleč, da bom videla svojega dragega. A moj dragi je kot veter; enkrat samkrat sva se srečala, v stari in rjavi opuščeni tovarni na nekem deževnem otoku. Od takrat naprej se mi izmika, zapiha mi mimo ušesa, poigra se s pramenom las (ali dvema), da mi vedeti, da je še živ, potem ponikne v mrtvo brezvetrje. Jaz pa ostajam sredi tega statičnega kiča in vpijem v nebo: Kandinsky, Kandinsky…

vir

V čem torej je smisel abstrakcije? Popolnoma črn kvadrat? Črn kvadrat z reliefom iz nekakšnih S-jev? Pikice, črte, na debelo premazana 1/8 slike v zgornjem desnem kotu s krvavo rdečo? Krneki! WTF??!! Krneki! To bi znal narisat tudi sam. V 2. razredu osnovne šole.

Nikoli nisem odobravala dobesednega posnemanja tega, kar vidimo. Razlog je preprost: pri tem, kar vidimo, gre za izkrivljenost. V neskončen spekter vsega valujočega in utripajočega zabijemo nekaj 100 nanometrov širok kol in potem ta ozek pas prodajamo kot središče sveta. Kakšna neverjetna puhoglavost in ošabnost! Kot da je konj resnično samo skupek mišic na štirih kopitih s košatim repom.

Zato mi je toliko ljubše tisto, kar ne nahrani oči. Oči in ušesa so ustnice duhovne hrane: objamejo, potisnejo, iščejo, a ne morejo razumeti. Razumevanje se začne znotraj, globoko znotraj. Oči so še vedno omejene na nekaj 100 nanometrov, a mojstri so našli tehnike, s katerimi so zakodirali široko sporočilo v ozek interval. In ko stojiš pred njimi, ko jih motriš, nenadoma zaslišiš prvi, drugi,…, miljontretji vibracijski način svoje duše. To je smisel abstrakcije - očiščena je vse nepotrebne navlake oblike, samo za barvo, geometrijo, potezo, črto in točko gre. Ni nam treba iskati razumevanja v enem čenih režnjev, interpretirati nagiba, meriti kota med premicama. Vse to ni pomembno. Samo prepustiti se je treba nihajem.

Seveda bi lagala, če bi rekla, da vse nekam vodi. Večina ne vodi nikamor. Za vsakega posebej. Preveč različnih vrst duš je. Tu pa tam pa se najde nekdo (za vsakega posebej), ki vodi, se vzpenja, resonira in te pusti pod zvonom odmeva, tako da nisi nikoli več enak. Sicer ščasoma pustiš odmevu, da se zlije z ozadjem, a vedno, ko zapiha veter, obenem tudi zavibrira znotraj Kandinsky, Kandinsky…

Od pamtiveka, bolj kunštno rečeno od predkambrija, je šlo pri vsem skupaj za en sam koncept – za druženje. Za povezovanje, interakcijo, reagiranje, sovplivanje, simbiozo individuuma s kolektivom. Za mreženje skratka. Če si se pustil omrežit, ste zmagali ti in tvoji geni. Sicer si bil zgolj slepa ulica, zabloda narave in največ, na kar si lahko upal, je bila tvoja eksistenca, skomprimirana v kak fosil.

Danes ni nič drugače. Celo boleče isto je. Vzorce smo iz naravnih danosti, na katere nismo imeli prav velikega vpliva, prenesli v družbo, katero vsaj delno sooblikujemo in določamo. Nekoč je bilo življenjsko nevarno, če si bil preveč samotarski – za prvim grmom te je lahko za malico pospravila prva močnejša zver. Danes sicer navzven lahko dajemo vtis samozadostnosti, vendar v škripcih, kjer se prej ko slej znajdemo vsi, hitro potegnemo vezi k svojim bližnjim, tako v finančnih problemih, zaželjenih vezah pri zdravstvenih uslugah ali v čisto vsakdanjih življenjskih stiskah. Vezi. Brez njih smo osamljena točka na robu vesolja, do katere ne pelje nobena pot.

Je pa z internetom, dejansko fizično mrežo routerjev in kablov med njimi, ščasoma vzniknila tudi metafizična mreža poznanstev na dolge razdalje. Ta pridobiva zanimive lastnosti, saj nismo več povezani le s sosednjimi oglišči, ampak po želji prav z najbolj diametralno točko, ki si jo lahko zamislimo. Če je bil svet nekoč majhen in je veljalo six degrees of separation, se danes ta svet še manjša, medtem ko populacija narašča. Vsi moderni servisi ala facebook in MySpace so zgolj dobesedno utelešenje tega, kar že dolgo vemo: somišljeniki so le en klik stran. Ni treba biti več Marco Polo, da najdeš Kublaj Kana.

Puritanci in tercijalke zavijajo z očmi, konzervativci bi radi konzervirali stisk roke in ga požegnali kot edin zveličaven pečat druženja. A tudi oni s svojim nasprotovanjem potrjujejo, da gre za isti koncept, le v novi različici: nekateri narekujejo razvoj, drugi se prilagodijo in tretji končajo kot fosili.

Nič ni lepšega kot prestaviti poletno garderobo na dosegljiva mesta polic v omari, debele in težke zimske plašče pa potisniti v ozadje. Zadnje dni sem se že spraševala, če je bila rošada smiselna, potem pa je današnji dan pritisnil pečat nanjo: Poletje. In to celo par dni pred koledarskim začetkom.

Ko sem kape, rokavice, šale in debele rute zlagala v škatlo nekam daleč zadaj, sem se spomnila na številna poznanstva, ki sem jih tudi zložila daleč zadaj. Nekatera so bila preveč trendovska in so se izpela z naslednjo sezono; druga so načeli molji, tretja so se razparala sama od sebe, četrta mi pravzaprav nikoli niso bila všeč. Cela klobka kompliciranih vzorcev na težki podlagi. In kljub temu nastopijo trenutki, ko si vzamem čas in še pomerim kakega od njih, nekoliko za spomin, nekoliko v opomin, zakaj so pravzaprav končali nekje daleč zadaj. Ljudje pridejo in gredo. Edino ti ostajaš vedno s sabo. Zakaj bi cele večere krpal naluknjane nogavice, ki nikoli več ne bodo cele? Pokrpaš jih enkrat, dvakrat, ampak ko se trmasto raztrgajo desetič… naj počivajo v miru.

vir1, vir2

Kajti vedno znova pride poletje in lahkost novih začetkov. Vedno znova pridejo novi ljudje, sveža, neumazana poznanstva, nekdo, ki se mu ne bo treba opravičevati za grehe izpred petih let. Večina jih sicer tudi mine, kot slamnik, ki ga kupiš na morju in ga nosiš z vso navihanostjo, ko pa prideš domov, se zresniš in polt začne bledeti, slamnik konča daleč zadaj. Ampak včasih kaj ostane. Mogoče ogrlica, uhani, sandali? Nekaj, kar pridobi posebno mesto v omari, predalu ali na polici, nekaj kar rad pogledaš, če že ne oblečeš, vsak dan znova.

Tako zadnje čase spoznavam veliko novih ljudi. Nasmehnem se, popravim si lase za uho, stisnem roko ravno prav močno (saj veste, nihče ne mara mrtvih rib) in rečem: Marija. Me veseli. Spustim se v kramljanje o čemerkoli, knjigah, glasbi, življenju, uživam v neobvezujočih trenutkih, ki so tako lahkotni ravno zato, ker jim ni treba biti nič posebnega. Če bodo minili kot piš vetra, ki se je igral v listih krošnje nad našimi kavami, bodo pač minili. Za nekaj ur so mi razmršali lase in to naj bo dovolj. Zaenkrat.

Seveda pa so tu še najbolj zguljene obleke, razpadle torbice in čevlji z nekoliko odlimanimi stranicami, ki jih nosim vsak dan in kar naprej. Ampak, glej ga zlomka, z vsakim dnem se bolj prilegajo in nikoli se zares ne raztrgajo. Najbrž so iz kake metafizične tkanine.

Vsak dan, ki ga preživim v Ljubljani,  se sprašujem, koliko časa bo še trajalo, to  ljubivanje.  Vedno iste poti, iste  kocke, ki me pretresajo, ko kolesarim po Rimski, isti ljudje, ki se sprehajajo po nabrežju Ljubljanice, isti poulični umetniki na Čopovi, isti klošarji. Istost je včasih dobra - najbrž daje občutek varnosti, sigurnosti, rutina, ki fokus iz neštetih malih detajlov, ob katerih bi se ti vedno znova lahko zmešalo, premakne na neko vnaprej utečeno nit, iluzijo stalnosti. Ampak če se ta nit odvija drugam kot želiš ti - koliko klobk se mora odviti, predno dokončno presekaš pot, ki ni tvoja, in odideš drugam?

Saj ne, da Ljubljane ne bi marala. Mislim, da je čisto prikupna. Všeč mi je Tivoli in posedanje v čolnarni ob prvih pomladanskih sončnih žarkih, čeprav se zavedam, da je le en pogled stran mlakuža, ki ne opravičuje imena lokala, všeč mi je tržnica in pogled na Kamniške, ko se peljem proti Bežigradu, pa pogled na viško cerkev, ki s svojim ravnim zvonikom namiguje, da bi lahko prišla do morja, če bi le bila dovolj vztrajna.  In Prešernova, kjer se včasih divje, včasih šlampasto bicikliranje študentov smeji v brk oholi resnosti vladne palače. Pa vendar…

Včasih čutiš, da nekje nisi doma. Vsa stabilnost, sigurnost, vse naštudirane luknje na s kockami tlakovanih poteh ne morejo preglasiti tvoje želje po nečem novem. Rahlo grizljaš spodnjo ustnico, ob pomisleku, kaj pa če nikjer ne bom zares doma? Če sem zgolj nomad, ki je dušo prodal za večno potovanje in je njegova prisotnost tako neobstojna kot peščene sipine? Kaj potem? Naj se vdam tej potovalni mrzlici, dokler še lahko potujem in potem, ko bom stara, živim v spominih? Dom je tako zmuzljiv pojem. Navdajal naj bi nas z varnostjo in občutkom zavetja, a obenem ne bi smel izgubiti mika. Ne bi smel zdolgočasiti. Najti tak prostor… Nemogoča pričakovanja ali izziv?

Že dve leti si govorim, samo še nekaj mesecev. Samo, da končam to in ono. Samo še to. In potem bi šla. Brez bremen. Svoje knjige in čevlje bi pustila tu, kot svetilnik, da sem nekje vendarle začela živeti, vzela bi samo tisto, kar bi šlo v potovalko, ki jo lahko nosim čez eno ramo in odšla. Mogoče po razočaranje. Ni važno. Raje sem razočarana, kot vedno nekaj mesecev pred odhodom.

Ljudje si pod pojmom romantika hitro predstavljajo kaj osladnega. Šampanjec, jagode, peneča kopel, visoke in ozke sveče na sredi intimne mizice, ki se topi v upanju, da bo podstavek intimne večerje dveh intimnežev, zvezdnato nebo, sveče, svečke, svečice, dišeče svečke, podoknica, plezanje na balkon, pitje strupa, tekanje za skoraj vzletelim avionom po letališki stezi, snubitev kleče, po možnosti v dežju in z diamantnim prstanom. Prav. Mene taka producentsko vsiljena romantičnost pusti hladno ko špricer (čeprav načeloma nimam nič proti šampanjcu ali svečam). Zame je romantičen viharnik, nekdo, ki nosi Sturm und Drang prav sredi duše. Werther, recimo.

Jaz nisem Werther. Bognedaj. Že taka, kot sem, se kar naprej spotikam ob neke namišljene probleme in puščam idejam, da se vrtinčijo v moji glavi, padajo na plano in močijo dobro definirane must-do-je v neko nerazpoznavno kepo, ki po dolgem času začne gnilobno zaudarjat po lenobi. Včasih pa se primeri kaj takega, kar me naredi tako romantično, da to opazijo tudi drugi. Sploh tisti, ki nosijo posledice.

Vzemimo za primer hipotetično situacijo. Recimo, da je skisano nedeljsko popoldne, ko imaš pred seboj seznam obveznosti, ki jih moraš čimprej opravit, potem pa nenadoma opaziš, da se nekje odvija premiera enega tvojih najljubših mjuziklov. Prav na tisti dan. Očarano obsediš pred laptopom, se še nekaj poigravaš s scenarijem dneva, a želja v tebi je prevelika, da bi lahko trezno mislila. Pokličeš na blagajno, kjer te elektronska tajnica vljudno opomne, da karte začnejo prodajat šele eno uro pred predstavo. Veš, da ni racionalno, da bi šla na vrat na nos poskušat srečo, a želja ne da miru. Pokličeš dobrega prijatelja in mu upajoče razložiš svoj plan, s kompletnim tveganjem vred. Milo ga prepričuješ, naj se ti pridruži. Vmes si od staršev izprosiš avto, prijatelj se vda v tvoje prepričevanje, pol ure stojiš pred omaro in pol ure pred ogledalom, nato oddrviš sto kilometrom stran po prijatelja, ker se ti že precej mudi, z grozo opažaš, da si ignoriral tablo, na kateri piše RADAR, vendar te vse skupaj ne ustavi; pobereš prijatelja, pa spet veselo pritisneš na plin, avto požira novih 80 kilometrov, ki te še ločijo od predstave, naposled prispeta, po nekaj krogih najdeta parkirno mesto in ti, vsa dišeča in nališpana, veselo drobencljaš proti gledališču. In potem nastopi usodni trenutek. Nadeneš si najlepši smehljaj in vljudno pobaraš gospo za blagajno, če imajo še vsaj dve karti. Gospa pravi, da imajo. Vsa vesela iščeš denarnico, ko te gospa prosi še za vabilo. Vabilo? VABILO??!! Nimaš vabila. Potem pa ne bo nič, pravi gospa za blagajno. Za premiero je pač potrebno vabilo. Obupano še sprašuješ, če bo morda tik pred predstavo postalo jasno, da koga ne bo in bi mogoče lahko vskočila namesto njega, a gospa se ne da. Vabilo in pika.

Počasi in upognjeno odkrevsaš proti avtu, jezna si, ker ti nihče ni nič povedal o kakem vabilu, še bolj si jezna, ker si prijatelja zvlekla nekam za brezveze in najbolj si jezna, ker si bila tako blizu. Tolažiš se z dejstvom, da življenje, polno tveganja, včasih prinese tudi poraz, a velikokrat tudi uspeh. In ko se utrujeno naslanjaš na avtomobilska vrata in besno kadiš, ti prijatelj reče, da je lepo, ker si tako romantična. Da večina niti poskusila ne bi. Med vsem žalostnim, za katerega si vedela, da se lahko zgodi, a nikoli povsem verjela, da se bo tudi res zgodilo, se nasmehneš, ker si res romantična, na tak dober, zaletav, impulziven, viharniški način. In to dejstvo ne bo odpadlo. Tudi, če nimaš vabila.

Večer sva preživela v domačem kraju, med zakajevanjem tekme na lcd zaslonu v edinem solidnem lokalu, z vrčkom piva. Rahlo poklapana, ko so mimo najinih ušes žvižgale irelevantne pripombe o nogometni tekmi. Obenem pa samozavestna in vesela, ker kljub vsakodnevnemu cinizmu in gostem svetobolju še znava jesti optimizem s ta veliko žlico.

Enkrat bi te povabil na kavo. Ali na pivo. Vino.
OK, z veseljem.
Jutri?
Amm…

Ta Amm je tisti, ki me vedno pusti na suhem. Kot ribo na suhem, na cedilu, na rečnem bregu, medtem ko stvari odplavajo. Ker čakam. Bogve komu na čast, meni gotovo ne. Vedno je nek pameten razlog, ki osmišlja čakanje.

1. Delo.

Jutri imam toliko opravkov, vse se je zgrnilo name te dni.
Čez 3 dni imam izpit.
Ravnokar kupujem nov avto/spalnico/knjižno omaro/prtičke.
Pojutrišnjem grem na potovanje in jutri moram spokat.
Moja mrzla sestrična se poroči. Čisto sem zaposlena z delanjem šopkov.

2. Nepopolnost.

Čez tri tedne, ko se moja očiščevalna kura z zelenim čajem konča, bom gotovo izgledala bolje.
Po dopustu bom imela lepšo polt.
Ko pride finančni priliv in si bom lahko kupila tisto obleko …
Takoj, ko izgine ta podkožni mozolj!

3. Odlašanje kar tako.

Utrujena sem.
Trenutno imam nedružabno obdobje.
Zračni pritisk mi ne štima.

In še milijon podobnih, neumnih, nesmiselnih pomislekov. Čeprav vedno znova vem, da nimam nikoli nedružabnega obdobja, da noben dopust in nobena obleka ne prispeva kaj bistvenega in da imam tudi v najbolj našponanih časih čas za eno kavo. Odlašam, ker se mi tako zdi, da je vse možno. Ko še čakaš, nisi razočaran, ker je vse še v zraku. Slaba stran tega je, da neprestano čakanje razočara bolj kot nešteto razočaranj. Ščasoma ne verjameš več vase, vse je hipotetično in možno, a nič realizirano. Možno še ni mogoče in bolj ko se krepi možno, bolj mogoče postaja nemogoče. Bolj in bolj čakaš, da te bodo drugi, bližnji, daljnji zvlekli iz kokona, ki postaja z vsakim dnem gostejši, presenečen si, ko se jim nenadoma ne da več prebijati čez vse zapredke. Rad bi bil odrešen, ne bi pa reševal, še roke ne bi stegnil odznotraj in s škarjami razrezal svojih obvez.

vir

Ko sem bila majhna in so mi brali pravljice o princesah in ostalih zanimivejših deklinah, se mi je vedno zdelo precenjeno, to njihovo čakanje. V pepelu, med trnjem, v stolpu, med sedmimi palčki, med pletenjem in klekljanjem… Kak živ dolgčas! Vedno sem imela rajši tiste punce, ki so zakorakale naravnost v akcijo, pa čeprav v volkov želodec ali Sinjebradčev grad. In potem, enkrat ko cvirn življenja potegne v škripec in nastane vozel, ki ti ga pri skavtih ne razložijo, podležeš prekletstvu Grimmovih pravljic.

In en potem kasneje ima Motovilka dovolj motoviljenja in odštorklja po polžastih stopnicah navzdol, odklene zmaja, odreže kilometerske kite in gre na kavo. Ne jutri. Danes.

Nič nimam za povedat in obenem tako veliko. Po eni strani se mi zdi, da sem izpraznila akumulator, nekaj se še zaganjam, a vendar to ni več prosti tek. Naj se usmerim v politiko, družbo, umiranje čebel, kvantanje, orise takih in drugačnih dogodkov? Bom kot zadnjo rešilno bilko pograbila “aktualno” in pisarila o prometnem zamašku, ki ga je buš napravil na križišču Tivolske in Celovške? Morda celo o fuzbalu (seveda - z moje ignorantske lege, ampak v sili hudič muhe žre)?

Ne. Če mi kaj prekriža pot in se mi zdi vredno omembe, potem že. Da pa bi napisala kritiko meni dokaj nevšečnega Osvajalca, ki sem ga danes videla v Drami… Pfff… Ni vredno. Žal.

Po drugi strani bi lahko pisala kar naprej. O sebi, o meni, o mojem jazu, o mojem zavedanju, skratka jaz, jaz, jaz na vseh vogalih. Problem je le v tem, da sem ujeta v neko mentalno/emocionalno špiralo, ki jo navzven projiciram kot vedno enako zanko. Pomanjkanje motivacije, odtujenost, apatija, občasna evforija, občasna jeza in sod kislih jabolk. Vse že slišano, zguljeno, izpeto, napeto na nek okvir, da lahko celo naključni mimoidoči preuči konfuzno sliko in si iz nje ustvari hologram.

Zelo tanka meja je med voajerizmom in iskrenostjo, ponavljanjem in paralelizmi,  spontanostjo in dolgočasnostjo, všečnostjo in malikovanjem. Včasih se mi zdi, da hodim po njej kot akrobat po vrvi - in tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem pretirano  akrobatske sorte. Strmoglavim na eno stran - pustim, da mi drobtinica nekoga vzame dih, kdaj drugič uspem ohranjat distanco. In ob vsem skupaj začenjam iskat kvaliteto, morda celo smisel.

Med menoj in tem blogom se je končalo romantično vzajemno rozasto obdobje. Postavil me je pred vprašanja tipa Kam ta naveza pelje? Se ti zdi, da izpolnjujem tvoje želje?  Bi rajši videla, da se ne srečava tako pogosto? Ne vem in pojma nimam. Rahlo sem zmedena. Grem na en čik.