7.02.2010
Mrzlo mi vleče skozi ušesa in piha pod krilo. Stojim na peronu, levo in desno kopica zgrbljenih ljudi. Vidimo vlak v daljavi, zdi se, da potrebuje celo večnost, da prispe do nas; ko se končno ustavi, se zgrnemo nanj kot bi se odprla vrata pekla. Odznotraj, seveda.
Srednje poln vlak je. Tak, kjer ne moreš pričakovati, da boš ravno na komot. Preletim z očmi vagon in še predno se zavem, korakam proti enemu kotu. Še predno se zavem vprašam, A je še frej? In še predno se zavem, sedim, štorasto vlečem s sebe jakno in tlačim torbo pod komolci; zraven mene sedi nekdo, komaj zaznam koleno, pokrito s kavbojkami; niti najmanj me ne zanima, kdo sredi zraven mene. Preveč sem razburjena zaradi tistega, ki sedi nasproti mene.
Že kakih par let ga videvam. Zdi se mi, da ga od nekje poznam; mogoče s faksa, mogoče od drugod. Nikoli še nisva govorila. Vedno pa sem ga opazila, nemogoče ga je zgrešiti. Včasih ga vidim z drugega konca Metelkove. Včasih v Drami. Enkrat v Medani. Tu pa tam na cesti. V trgovini. Nemogoče ga je zgrešiti.
Namestim se nazaj, zatlačim slušalke v ušesa in porinem nos v knjigo. Vse, da le ne bi bilo očitno tisto, kar si najbolj želim: zijati, zijati. Opazujem ga v odsevu šipe (ah, noč, kaka prijetna usluga). Bolj kot karkoli ga opazujem z radovednostjo, z nenasitno željo, ki jo lahko razume le znanstvenik, ki se trese od navdušenja, da bo videl preparat pod mikroskopom. Njegovi dolgi, beli prsti se sprehajajo po tipkovnici. Sprašujem se, kaj dela. Mogoče piše; mogoče programira; mislim, da bo prej drugo kot prvo, dosti uporablja puščice na desni strani. Vsake toliko dvigne roke nad tipkovnico in jih postavi v kako hecno pozo, kot bi se njegove roke igrale otroško igro, v kateri okameniš kot kip; kdaj pa kdaj zaniha z njimi pred ekranom kot bi komu pojasnjeval tisto, kar je ravnokar ustvaril. Očarana sem. Navdušujejo me bitja, ki so tako predana (in raztresena), da v polnem vlaku pozabijo na okolico in v čisto malih kretnjah krilijo po zraku s svojimi lepimi, belimi, dolgimi prsti.
Pogosto si gre z roko skozi lase. To mi ni najbolj všeč, deluje nekam samovšečno, čeprav je kretnja videti spontana. Njegovi lasje so lepi, videti so mehki in sijoči. Tudi jaz bi šla z roko skozi tiste lase. Zanima me kak občutek mora biti, ko ti zdrsijo skozi dlan. Njegov obraz je krhek, bled, nežen; skoraj dekliški. Sprašujem se, če je gej. Ne bi me presenetilo, če bi bil.
Na njegovem puloverju se drži nekaj izpadlih las. Nasmehnem se, sama pri sebi; moja jakna ima podoben problem. In potem zaprem knjigo… le koga slepim, da berem… in zaprem oči… v mislih vidim tiste bele roke in ko odprem oči, so še vedno pred mano… zaprem oči… še vedno so tam… odprem oči… jap, še kar roke, roke, podoba v šipi in pulover, na katerem se drži nekaj izpadlih las.
V Ljubljano prispemo v trenutku. Vsa blesava obsedim, medtem ko se mimo mene vali množica, nazaj ven v peklenski mraz. Razmišljam, kaj naj naredim. Naj kaj rečem? Vsaj adijo? Naj se nasmehnem? Fant vstane in se stegne po svoj plašč. Visok, vitek, eleganten. Ko dvigne roke nad glavo, za hip vidim pas kože na trebuhu. Topo strmim predse. On se oblači in jaz…
Še predno se zavem, planem pokonci, se obrnem na petah in zdivjam z vlaka.
Zapisal-a Marija v 7.02.2010 ob 19:56 pod mojeMisli
7 oseb je oddalo komentar
4.02.2010
Naključno odprem knjigo
(zamudnina raste, ravno se odpravljam v knjižnico)
in tam je. Zmrazi me do kosti.
Moja pesem je tam.
Sto let pred mano je obstajala.
Iz mojih besed je.
Lepše artikulirana, to brez dvoma,
a prav tako brez dvoma iz mojih besed.
Čutim ritem vsake vrstice,
kako je nabijal avtorju v senca.
Lovim sapo.
Na pomoč!
(Nekdo drug je že živel moje življenje.)
(Mojih demonov se je bal.)
(Moj gnus se mu je gnusil.)
Počutim se kot plagiat.
Človeka, ne pesmi.
Polistam dalje.
Bog! Tudi druge pesmi so - moje pesmi.
Kako bi ga sovražila,
če bi se poznala!
Včasih imam iluzijo,
da bi lahko vzljubila enako mislečega,
v resnici pa me odbijajo.
Vidim naju, sedela bi v nekem kafiču,
v tišini, ko misliš enako,
si nimaš kaj povedat,
mogoče bi si podajala žogo brezveznega kramljanja,
dolgovezila o malih, nepomembnih stvareh,
zagotovo pa ne bi govorila o poeziji,
trapasto je z drugim pesnikom govoriti o poeziji,
to je individualen šport.
Zaprem knjigo.
Ničesar več ni mojega,
jaz sama nisem moja,
na dnu popolne osamljenosti in odtujenosti
se valjajo duplikati.
Zdaj pa imaš,
se smeje dežurni hudič,
kaj pa si hotela biti razumljena.
Zapisal-a Marija v 4.02.2010 ob 15:41 pod mojeMisli
3 oseb je oddalo komentar
30.01.2010
Sem kot iz škatlice. Hecna fraza zame. Dejansko sem iz škatlice. Lepa, bela, dolga in vitka. Na tisoče jih je enakih kot jaz, vem, ne domišljam si, da sem kaj posebnega. Kljub temu pa imam svojo zgodbo.
Ležim v škatlici in čakam. Nenadoma se pokrov odpre in prsti sežejo v notranjost. Zavlada rahla napetost, za delček sekunde prsti počakajo, potem pa izberejo. Mene.
Prsti me nesejo proti obrazu, potem pa me objamejo ustnice. Ženske ustnice so, niso tanke, toda tudi ustnice Angeline niso. Okus imajo po kavi. Mmmm…
Prsti medtem pograbijo vžigalnik in zavrtijo kolešček. Plamen se pojavi pred menoj, ne plapola, nobenega vetra ni, ki bi mu nagajal. Počasi se prsti z vžigalnikom in plamenom približajo. Zažarim. Ne boli. Vedno sem se spraševala Bo bolelo? Bo peklo? Ognjeni krsti imajo svojo moč. Ampak ni boleče. Samo drugače je.
Ustnice vlečejo iz mene dim. Nenavaden občutek, resnično. Skoraj transcedentalno doživetje. Zmanjkuje me, sem se že zabrisala na robu.
Zopet počivam med prsti, kazalec in sredinec me držita v rahlem, a stabilnem primežu. Čutim te prste, tresejo se. Moj žareči konec niha za kakega pol centimetra gor in dol. Sprašujem se, od kod ta tresavica? So prsti nervozni? Prestrašeni? Bolani?
Na ustnicah vidim kapljico kave. Še malo, še malo… Toda prsti me najprej odnesejo do pepelnika, kazalec udari po meni in krajša sem za par milimetrov. Potem nazaj k ustnicam, končno se srečam in združim s tisto malo kapljico kave. Videla sem jezik, ki je oblizoval ustnice, joj, kako sem si želela, da pusti tisto sled kave še tam… Pravijo, da si vsi želimo najti sorodno dušo. Jaz sem jo. Vem, da je kava, ne sprašujte me zakaj, preprosto vem, diši mi in fantastičen okus ima. Marsikdo naju ne mara, nekateri marajo samo kavo, nekateri samo cigarete, toda požvižgam se na to. Jaz in ta kapljica kave.
Dogorevam. Prsti se še vedno tresejo. Poškilim na ostanek, ki je pripet na te prste, na katerega je pripeta tudi tista izbočena platforma ustnic, kjer sem srečala svojo omiljeno kapljo kave. Ostanek je nekam sključen. To me rahlo razočara. Vedno sem si predstavljala glamurozno življenje, jaz in tisti, ki me je prižgal, v popolnem duetu, on ves pokončen in eleganten, jaz kot nepogrešljivi podaljšek te elegance. Tako pa je vse skupaj bolj žalostno. Sključena drža, pogled uprt nekam na steno, zdi se, kot bi štel vzorčke na steni, a se mi prav zares dozdeva, da sploh ne vidi stene, da kar tako, srepo bulji pred sebe, misli pa mu švigajo povsem drugod.
No, vsaj nečesa sem res vesela. Občutek imam, da mi je ta ostanek, četudi sključen, tresav in raztresen, posvetil nekaj pozornosti. Koliko zgodb sem še slišala, šušljajo se po škatlicah, o drugih cigaretah, tako malomarno zavrženih na avtobusnih postajališčih, o tistih, ki pristanejo v rešetkah kanalov, o takih, ki so bile pomečkane takoj, ko so zažarele. Lahko bi rekla, da imam kljub vsemu srečo. Čeprav nisem doživela najbolj glamurozne izkušnje.
Zdaj vem, da sem bliža konec. Prsti so postali nekam srbeči. Imajo nek namen, jaz nisem več v centru pozornosti. Še zadnjič me objamejo ustnice, še zadnjič inhalirajo iz mene esenco, potem pa me prsti nesejo k pepelniku, pritisnejo ob podlago in žarenje že umira.
Prsti in nanje pripet ostanek so odšli, kot bi se jim nekam mudilo. A to ni več moja zgodba. Zbogom, tresoči neelegantni prsti, zbogom ustnice z mojo ljubo kapljo kave. Zdaj žarim še čisto malo, prevrnem se in počasi ugasnem. Zbogom, svet.
Zapisal-a Marija v 30.01.2010 ob 12:46 pod mojeMisli
5 oseb je oddalo komentar
28.01.2010
Sori, danes ne morm bit duhovita. Nekaj mi je leglo na prsi, verjetno je kriva violina.
Ni težko ugajati, če pogruntam, kaj hočeš slišati… Rad bi se smejal, rad bi se muzal, rad bi se naslajal nad kapljami sarkazma, ki ga ožemam iz zvite brisače, v katero brišem lasten pot. Lastno pot. In včasih tudi kako drugo, ki je ne bom nikoli prehodila, a kaj, ko je tako enostavno brisati druge poti.
No, danes ne bo nič. Imaš čas, da odideš… Ne bom huda, ne skrbi. Veš, nekoč je najboljši prijatelj zaspal ob meni… Vprašal me je, Kako si? in potem je zaspal. Jaz pa sem govorila, kakih 10 minut, v temni zrak, misleč, da me posluša… In nisem bila huda nanj, težek dan je imel za sabo in mene je pogosto težko poslušat… Veliko govorim, veliko nesmisla in veliko preveč zapleteno… To je navada, ki sem se jo nekoč navzela, zdaj pa ždi nekje spodaj kot čarovnica in samo čaka, da me uroči.
Ljudje so rekli, da ni kul. Podredja niso kul, priredij pa sama ne maram. Dolge stavčne strukture, komu in zakaj? Popravila sem svoje stavke, v enostavčnice. In mahoma je bilo vse bolje. Ljudje so se smejali, jaz pa sem bila še vedno sama. In bolj sem se smejala, bolj sama sem bila.
Danes sem spet sama. Lahko bi ti povedala kaj luštnega… Smejal bi se in jaz bi se smejala, oba bi bila židana v iluziji dvojine. Ampak ne bom. Ljudje včasih potrebujejo iluzije. Jaz včasih potrebujem deziluzijo. Večino časa se je prav fino slepit, a kaj bi ti govorila, saj veš… Samo včasih imaš dovolj… Pretvarjanja… Nasmihanja… Priklanjanja… Aplavzov, ki so kot klofute.
Mislim, da me nikakor in pod nobenim pogojem ne bi mogel imeti rad, če bi me poznal v resnici. Ne posmehuj se! Ne jadikujem. Resno mislim. Ne bi me imel rad, če bi me res poznal. Samo sebe ne bi imela rada, če bi se res poznala.
Zato danes ne bom duhovičila. Poslušaj violino. Če si že vztrajal…
Zapisal-a Marija v 28.01.2010 ob 02:11 pod mojeMisli
3 oseb je oddalo komentar
27.01.2010
Kako čas leti! Že skoraj en mesec tega prečudovitega leta 2010 je mimo.
Kaj novga? - Nič.
Kaj lepga? - Tudi nič.
Kaj ekstra donosnega? - Trenutno nič.
Kaj zanimivga? - En zelo debel in nemaren nič.
Kaj inspirativnega? - Nič.
Žal mi je, dragi moji, želela bi si bit bolj pozitivna in bolj navdušena, ampak življenje je trenutno za popizdit dolgocajtno in daleč najbolj zanimiva stvar, ki se mi dogaja, je celotna kolekcija Frasierja. Vreme me ubija, ubija, ja, vem, da ne bi smela bit tolk tečna, otroci v Afriki stradajo in za prašičjo gripo je umrl že 14 571. človek, ampak ne morem iz svojega udobnega kokona, kjer je vreme najbolj sitna stvar, ki se ti primeri, in predno se kdo ekstra oplemeniti, naj vas spomnim, da tudi vi niste ravno matere tereze…
Včasih je vse sivo. Pa čeprav si steno pred pol leta prebarval na vinsko rdečo.
Zapisal-a Marija v 27.01.2010 ob 02:30 pod mojeMisli
12 oseb je oddalo komentar
16.01.2010
Nekje je otok mnogih zakladov.
Tam je morje še zmeraj čist.
Tam udomačujemo martinčke.
Barve so polnejšega okusa kot drugje.
Čez nebo napneš vrvico in obesiš svoje skrbi, da prosto plapulajo v vetru.
Lahko se zasidraš brez občutka pristriženih kril.
In čeprav ne verjameš v kičaste sončne zahode, tam vseeno verjameš.
Ker je vse tako naravno in čisto, da bi bil tvoj cinizem laboratorijsko sintetizirano občutje.
Turkizno morje, ki ne pride iz fotošopa, kamorkoli pogledaš…
… le na horizontu se naleze barve neba.
Použiješ še zadnje fotone, ki bodo greli kožo ponoči… in dušo vso dolgo zimo, ko boš stran, daleč stran od otoka mnogih zakladov.
Zapisal-a Marija v 16.01.2010 ob 16:51 pod mojeMisli
19 oseb je oddalo komentar
15.01.2010
Ne, ni zdravo pred spanjem brat Bukowskega, z utvaro, da ti bodo trepalnice hitreje zletele skupaj. Efekt je namreč ravno nasproten: pulz naraste, želja po nikotinu se ojača in tudi non-stopno nakladanje o praznenju steklenic ni v nevem kako pomoč. In potem je ura pol 4h, ena knjiga je dokončana, malo še listam po njej, če bi našla kak uporaben citat, ampak so vsi tako polni fekalij in pretepanja in dobesednih navedkov, da me vse mine. Kaj bi trgala stvari iz konteksta… Zaprem knjigo in začnem premišljevat.
O njem sem že pisala. Večkrat. Mogoče bom še. Zakaj?
Roko na srce, junak ravno ni… Precej mu visi dol za vse, kar obstaja okrog njega. Non stop ponavlja, da bi rad imel samo malo miru pred butci. En miren kotiček, zadost pijače pa kako žensko vsake tolk…
Ampak obenem tako dobro ubesedi življenje. Samo resnico pove, čisto, nefiltrirano resnico. No, pravi, da je v njegovih delih 5% fikcije, ampak men je precej vseen, če je imela ženska, ki jo je pecal, v resnici obute črne in ne rdeče salonarje…
Tako redko, ampak res z lučjo pri belem dnevu redko, naletiš na človeka, še manj pisca, ki bi povedal vse. Svet je fin, zavit v celofan; ljudje se delajo pametne, kompetentne, uspešne, lepe… Ples smeti, je rekla Svetlana Makarovič smetanci na podelitvi tiste nagrade, ki je ni sprejela, no, vsaj formalno ne, kako je blo s financami, ne vem. Takrat se mi je izraz zapičil nekam zadaj in vsake tolk zaresonira. Ples smeti. (Koga kličeš smet?! bo nemara kak veleum izdihnil pod zapisom. Ti sama si smet! - Naj mu že zdaj povem, da se samo smehljam nazaj).
Ampak Bukowski… njega pa bereš v vsej njegovi bedi. Grenek, prizemljen, cinik, humoren. Pijača, droge & ves ostali šov - to je nepomembno. Verjetno je dobro, nepogrešljivo kot sredstvo, ampak všeč mi je zaradi nečesa čisto drugega - tiste posmehljivosti, kritične distance, ki jo ima do življenja samega. Njemu je bilo že zelo zgodaj jasno, kako brezpredmetno je vse skupaj. Tam kjer Sartre reče Gnus na zelo umetelen način, reče Bukowski Drek zelo naravnost.
Ham on rye, roman, ki mi je potisnil spanec daleč preč, govori o njegovem otroštvu. Njegov alter ego, Henry Chinaski, ni ravno ležal na pernicah in sikal zaradi graha. Očeta ni spoštoval, zdel je mu je precej butast, s svojo blesavo željo po bogastvu (ne zgolj dostojnem življenju), s kretenskim vpitjem in zmerjanjem vsenaokrog, s tem, kako je pred sosedi tajil, da je izgubil službo in se vsako jutro odpeljal od doma na navidezno delo, v trgovino pa sta z mamo pešačila, da sta privarčevala na bencinu. Oče tudi ni maral sina, kar je rad dokazoval z jermenom za brušenje britve. Na sinovi riti ali kamorkoli je pač padlo. Mama je bila nevidna. S sosedovimi otroki se ni smel igrati, v šoli ga niso preveč marali (ta distanca mu je - vsaj tako se bere - kar ustrezala), kdaj jih je fasal in kdaj koga nabil, kdaj je celo imel koga, ki je skoraj dišal po prijatelju… A večinoma so se nanj lepile same zgube, pravi Hank. Toda, iskreno, v tem oddaljenem, osamljenem svetu je bilo Hanku težko najti koga, ki ni zguba. Rev ni maral, pretepaških praznoglavcev tudi ne, gizdalinav pa sploh ne - kdo, ki bi se zanimal zanj, pa še sploh ostane? Da je bila mera polna, so mu podivjale še akne, po vsem telesu, ponekod po trupu so se razširile v čire, tako da so ga zdravniki hodili gledat kot kakšen eksponat. Punc, še manj žensk v tem romanu še ne srečamo… najbližje temu je, ko vidi mednožje mame nekega svojega znanca, ampak se mu vse počez postavi, ker je gospa zgoraj blond, spodaj pa rjava, z nekaj sivečimi dlakami.
Le včasih nastopi kak moment, ko vidimo samo milino in nič drugega… Kako se mu gnusi naslajanje gruče fantov nad mačko, stisnjeno v kot, nad katero bo zdaj zdaj planil buldog… In takrat lahko, kot smo prej verjeli vsemu sranju in grekobi, verjamemo tudi tej milini.
Pogrešam take ljudi, čeprav se zavedam, da se v realnem življenju morda nikoli ne bi poklopila z njimi; jaz sem dostikrat še preveč zapeta, preveč še verjamem v ples smeti, čeprav nočem; toda kljub temu sem vesela, da sploh obstajajo, če pa še kaj napišejo ali opozorijo na drugačno obliko življenja, pa od veselja zastrižem z ušesi.
Zapisal-a Marija v 15.01.2010 ob 05:07 pod mojeMisli
1 oseba je oddala komentar
11.01.2010
I see you. Si ves čas govorita protagonista, človek Jake Sully v avatarju humanoida s planeta Pandore in avtohtona prebivalka Neytiri. I see you. A bi se lahko vse skup zbanaliziral še na večji Alkimist-Mali princ-… bulšit kot to? OK, štekam, vidita notranjo lepoto drug drugega… no, lepo zanju, ker 6+ milijard ljudi na tem svetu tega pač ne vidi. Vidijo mizerijo in žalost drug drugega, notranje lepote ne vidi skor nihče, no če jo kdo vidi, je najbrž resno zadet ali pa pripadnik kake verske ločine tipa Jehove priče. Resno… si predstavljate, da v enem tistih redkih trenutkov , ko se čutimo blizu nekomu, ko je itak najboljš od vsega bit tih al pa res pazljivo izbrat kretnje in besede, ta nekdo izjavi I see you?
Film ima glih kake pol centimetra globine. Mogoče je to cena, ki jo moraš danes plačati za zaznavanje vizualne globine. Konec koncev je projekt bil drag; zato mora biti všeč tistim, ki bodo zanj plačali. Torej večini. Vzamemo torej klasičen scenarij, srčnega, malo zaletavega junaka, dodamo lepo, milo, popolno spremljevalko, dobro je v kurcu, ker je pač dobro in igra karseda fer, zlo je močno, ker se poslužuje udarcev pod pasom, a na koncu vseeno zmaga dobro, ker je pač dobro. Ošvrknemo problem ekologije, izkoriščanja naravnih bogastev, invazije izkoriščevalcev, odtujenost sodobnega človeka od matere narave, itd. Skratka, večina gre z dvorane z zadovoljnim nasmeškom.
In nikogar ne moti, da znanstvenica, ki je delala na tem projektu tolk in tolk let, ki ga je sploh omogočila, če smo natančni, potegne ta kratko kot kolateralna škoda. Pač, ko vsi skupaj bežijo, jo nekdo rani, seveda ji ne uspe zdržat do transplantacije uma… sori, bejbi, sej nam je žal, ampak saj veš, višji cilji. Srednji vek, Cameron, srednji vek! No, glavno, da ljubezen premaga zlo. Zeh.
Sprašujem se, ZAKAJ furamo te kvazi arhetipe?! On, Jake, močan, sposoben, nadčlovek. Ona, Neytiri, nežna, ljubeča, odločna. Tega ni… Ljudje nismo nadljudje, ljudje smo šibki, štorasti, neumni. In ženske smo tudi trmaste, sitne in imamo PMS. Zakaj tako masovno cejenje slin nad nečim tako izumetničenim, nerealnim?
Ker se dobro prodaja, bo kdo rekel. Ampak zakaj se dobro prodaja? Zakaj ne bi mogli posneti filma s tehnologijo Avatarja (in tej tehnologiji res lahko samo ploskamo), a z zgodbo, ki ni tako zelo prozorna? Hja, najbrž se dobro prodaja, ker to poznamo.
Grki so hodili v gledališče, da so doživeli katarzo. Razmerje tragedija:komedija je bilo 3:1. Najprej si se trikrat vživel v kak hudičevo zakompleksan lik, ki je recimo ubil učeta, seksal z mamo in preostanek časa tramiral zaradi obojega, potem si pojedel čez en piškotek in se nasmejal. Super. Danes, ko so recimo filmi masovni ekvivalent grškega gledališča, pa se vživljamo v nadčloveka, ki je sicer zaletav, ampak pozitivna sila v naravi ga pa čuti za svojega, zato je ta prav človek. Kakšno katarzo lahko doživimo ob tem?
Ljudje majo pa še kar polna usta nakladanja o napredku…
Zapisal-a Marija v 11.01.2010 ob 03:40 pod mojeMisli
64 oseb je oddalo komentar
9.01.2010
To, da zima ni ravno moj najljubši letni čas, je zelo mil izraz za dejstvo, da ne maram mraza, mokrote v čevljih, kratkih dni in marsovskega oblačenja. Tudi kar se tiče zimskih športov, ki so zabavni, se jih bolj ogibam kot ne. Enkrat na sezono mi uspe iz zaprašenega kota potegnit smučke in potem plužim po kaki precej položni strmini, v upanju, da me nihče ne bo zvlekel na kako progo, po kateri bo treba štamfat navzdol. Vsake par let dobim impulz za tek na smučeh, ki ga ponavadi še isti dan zaključim z ugotovitvijo, da to pa res ni zame. Sankanje je luštno, samo če bi nekdo vlekel sani namesto mene navzgor. Kar se tiče drsanja, se držim pregovora, da gre osel samo enkrat na led. Skratka… komaj čakam telohe.
Ampak ni bilo vedno tako. Ko sem bila majhna, sem zimo oboževala. Vsaj enkrat je geografija delala zame. Če je bilo poleti za znoret zoprno gristi kolena na kolesu, kamorkoli si se premaknil, se je pozimi to izkazalo za velik plus. Samo par korakov od hiše so se povsod vzpenjali klanci, pravi, strmi klanci, po katerih so sanke letele kot bi jih namazal. In ni bilo boljšega kot pozimi prileteti iz šole, vreči torbo v kot, vzeti smučke in z drugo otročadjo zganjati oslarije na kakem domačem smučišču, na katerega je vsaj enkrat na dan priletel jezni lastnik, z grožnjo, da bo žičnica res nehala delat, če se ne bomo lepše obnašali.
Gazim sneg in razmišljam, kam je šlo, tisto otroško navdušenje, ki mu še tako strupen mraz ni mogel do živega. Kdaj sem postala tako dolgočasno odrasla? Od kdaj je ovira, da v zimskih oblekah res zgledaš kot nezemljan?
Včeraj sva se s cimrom vračala z Metelkove. Oba malo razposajena, čeprav nikakor okajena ali še kako hujše pod vplivom kakšrnihkoli substanc, sva elegantno iskala optimalne gazi, večinoma kolesnice, oba v obutvi, ki je bolj lepa kot praktična. Nakar zagledava drevo.
“Dej, stopi spodaj,” mi reče cimer. Preventivno odprem marelo, on pa brcne v drevo (drevesu ni bilo nič hudega, da naju kdo ne obdolži za huligana) in skoči v zavetje. V naslednjem momentu se usuje pravi snežni metež. Tako prešerno se že dolgo nisem smejala. Seveda ni bilo nobeno drevo več varno pred nama. Nekatera drevesa niso hotela sodelovati in so trmasto držala ves sneg zase, druga pa so bila zelo radodarna. Pri rtvju sva bila že popolnoma zasnežena. Tip, ki je v bližnjem lokalu mirno srkal pijačo, se je oglasil: “Ej, tam sta še enga pozabla.” Hehe.
Seveda ni ostalo pri tem. Naslednja stopnja je bila “A si upaš brez marele?” in tako naprej, dokler ni bitka drastično preskočila na težjo mehanizacijo. Naj povem, da nisem jaz vrgla prve kepe.
Do doma sva rabila kake pol ure, čeprav ni več kot 10 minut hoje. Nedolžne kepice so (kot je v navadi snežnih kep) postajale vse večje in kompaktnejše, vse bolje naciljane. Potem vtiranje snega v občutljive predele vrata in zatilja in občutek popolne nemoči, ko na hrbtu ležiš v snegu, loviš sapo in zapiraš usta, da le ne bi neprostovoljno použil prevelikih količin snega, za katerega nočeš vedeti, kdo je prej z njim počel … karkoli.
Pustila sem kakih pet odtisov svojega hrbtišča na ulicah, za katere sem bila prepričana, da se ne bom nikoli valjala po njih. Noja… never say never. Dva policaja sta naju sumljivo opazovala, ko sva poskakovala sredi Slovenske, ampak ker je bil ravno njun odmor za malico, se nista pustila motit. Kljub mojim visokim frekvencam.
Zima je včasih čist uredu. Čeprav še vedno komaj čakam telohe.
Zapisal-a Marija v 9.01.2010 ob 15:32 pod mojeMisli
6 oseb je oddalo komentar
7.01.2010
Supersimpatično leto 2010 se je začelo supersimpatično. Lepa družbica se je zbrala pri meni doma in spoznala sem deklico z najbolj fantastičnim imenom na svetu. Nazdravljali smo, se objemali, izmenjevali viruse in bakterije, saj veste, kako gre…
Potem se zbudim, z veliko glavo in suhimi usti naslednji dan. Prva logična poteza je seveda prižiganje računalnika. Ampak ta noče sodelovati. Poblisne z eno od štirih lučk in potem molči. Okrivim adapter in grem mijavkat dalje.
Ampak zvečer, s sposojenim adapterjem, ki nima vprašljivih kontaktov, moj silicijski služabnik še vedno noče izkazovati pozornosti. Začenjam se tresti po vsem telesu. Ne, ne, ne… Ne! Bog, zdaj imaš priliko, da dokažeš svoj obstoj! Odrdram neko kombinacijo mantre in molitvice in poskusim še enkrat. Ne dela. Fak.
Seveda nisem shranila zadnje verzije diplome.
Po blagem in neokusnem sadnem čaju (upam, da se ne pozna celo leto po prvi večerni pijači novega leta) se zavem resnične praznine, o kateri se mi prej niti sanjalo ni: biti analogen.
Vzamem v roke knjigo pa mi branje nekako ne gre. Nervozna sem. Internet mi manjka bolj kot zrak. Ja, lahko se je pačiti nad tem, da si off-line, če veš, da se lahko v poljubnem trenutku spet povežeš… Toda biti off-line po sili, to je povsem druga pesem. Vprašanje mi kapne v glavo… Ni Wikipedie. Nekaj bi rada poslušala… Ni Youtuba. Nekaj bi rada napisala… Moleskin me gleda, ampak ve, da je bitko s tastaturo izgubil že zdavnaj.
Potem mi kapne, da je vse moje življenje na tistem crknjem računalniku. Vsa moja muzika, večina mojih najdražjih filmov, moje delo, moja diploma, moje ustvarjanje, moj sram…
Rezerviram 15 minut za meditacijo o tem, kako daleč je prišla človeška vrsta, no vsaj en konkreten osebek, v katerega imam vpogled, da doživlja življenje skrčeno na računalnik; z grenkobo dodam še eno na seznam svojih odvisnosti in se odločim, da tako ne gre več dalje. Odvisnost je treba predelati v užitek! (In suvereno vlečem dim iz cigarete).
Potem je žalovanje mimo, pokličem svojega nadangela in naslednje jutro že imam nadomestno škatlico.
Nauk: ljudje, ki jim v roku dveh let odpovesta pokorščino dve matični plošči, ne bi smeli uporabljati laptopov.
Zapisal-a Marija v 7.01.2010 ob 02:18 pod mojeMisli
18 oseb je oddalo komentar
