Levitve
Včasih se imam na sumu, da imam ledeno kri. Ker se tako kot nesramne-hudiču-obliko-posojajoče živali kar naprej levim.
Nekoč, v rani mladosti, sem se približno odločila, kdo bom in kdo ne bom. Nikoli nisem bila lepotica, zaradi katere bi nasprotnemu (ali istemu) spolu gate trgalo. Torej, manekenska kariera odpade. S petjem se ravno ne bi mogla preživljat. Z glasbo nasploh ne. Žal. Imam tako čudno vodeno barvo glasu in še četrtonov ne ločim več. Igram strašno zanič. Tudi v realnem življenju. Za šport sem povprečno nadarjena in nadpovprečno nezainteresirana. Risanje bi mi šlo, če ne bi bilo vmes prostorske predstave. Gastronomske užitke raje okušam kot pripravljam. Proti šiviljsko-kreatorski karieri se je izrekla moja babica, potem ko sem ji nekajkrat skoraj uničila njeno ljubo singerco.
Kaj potem sploh še ostane? Delo z možgani?! Ok, naj bo. In sem mislila (in nič bolj kot prej nisem zato bila). Ampak, šment, kot da bi spet podoživljala tisto otroško tehtanje, spet bi se prelevila v nekaj drugega. Mogoče sem pa vedno dvajset let pred svojim časom in je to že kriza srednjih let?? Trenutna smer levitve se nagiba k besedotvornim pojavom. Dokler me ne bo spet razsvetlilo, da nisem noben Cankar in ker nočem bit povprečna, me bo katapultiralo bogvekam.
Sicer mi je pa še veliko ostalo: recimo odprtje lastne kavarne. In zajeten kupček starih levov.
Zapisal-a Marija v 18.12.2007 ob 03:26 pod zeloMojeMisli
