MaryLand

Kadar sem srečala človeka z ranjenim srcem sem priporočala branje terapije Dr.Doreen Virtue, njena zdravilna sporočila so balzam za vsa težka področja v življenju.

komentar avtor nada — 20.02.2008 @ 09:42

Nekaj je gotovo, vlak vedno pripelje. Malenkost drugačen, a vedno pripelje. Problem zna biti predvsem v tem, da mogoče ne vidim novega vlaka, ker tožim za starim. Tako kot pravi Parra: “Ne jokaj za Soncem, ki je zašlo; zaradi solza ne boš videl zvezd.”

Če je človek pozoren, se dosti odgovorov skriva v njemu samem. So neke meglene ideje, ki zaradi ne vem česa mislimo, da ne pomenijo čisto nič. A ravno te meglene ideje, ti prebliski, znajo dostikrat dati odgovor. Le dovolj tihi in sprejemljivi moramo biti.. Kot sama vidiš, si namreč dobila nekaj idej..

Ne pravim da ne spraševati po nasvetih ali karkoli že, ampak zgolj to, da se dosti odgovorov skriva v nas samih - le prisluhniti je potrebno.

komentar avtor Lemurian — 20.02.2008 @ 10:09

@nada: hvala za nasvet, bom pogledala. Žal se me take knjige redko primejo, čeprav sem jih prebrala že dosti. Ponavadi se me bolj prime leposlovje, ki pa je bolj polno hrepen… Ah, ne bom več o tem.

@Človek: zanimivo stališče. Bomo videli, kaj bo prineslo čisto nenavdušenje. Zaenkrat obeta vsaj izvirnost. Ja, pike so gut. Le zakaj nekatere tako motijo?

@Lemurian: ja, prisluhniti je potrebno. Samo kaj, ko ta tihi glasek iz notranjosti preglasi večna zaskrbljenost, kako bo s tem in onim, večni strah pred tem, ali bom ali ne bom ugajala, večni strah pred večnim strahom… V resnici sem ena taka preplašena zajkla, ki je enkrat sanjala, da teče z volkovi. Kakorkoli, hvala za lepo vzpodbudo.

@Ducky: pridem. :averybighug:

komentar avtor Marija — 20.02.2008 @ 16:20

Razen tega, da te ljudje napačno dojemajo in tolmačijo, mi ne pade nič na misel … razen obrabljenih fraz, da je pravih prijateljev zgolj peščica ter da se z nekom, ki te dojema čisto napačno ali noče, morda celo ne more razumeti, tako ali tako nima smisla ubadati … ampak to te najbrž ne bo pripeljalo naprej.

Sam sem tudi že imel nekaj dokaj podobnih izkušenj, za katere še danes točno ne vem, kje je šlo narobe. Se zavedam, da bi z vsiljenim ohranjanjem stika delal sebi in drugim škodo, da o času sploh ne govorim. Mori in tudi boli pa še vseeno.

Zdajle se morda ponavljam, ampak nekoč mi je neka profesorica dejala, da je užaljenost je problem užaljenega, in to mnenje delim še danes. A priori sigurno nočeš prizadeti nikogar, v dnevnem toku pa se čisto navadno zgodijo najbolj kuriozne burleske, ki lahko kakšno nedolžno gesto postavijo v čudno luč. Če človek ni dovolj elastičen, pa naj bo užaljen. Njegov/njen problem.

Ni mi treba zgubiti kompetence, če še jaz izrazim svoje navdušenje, to se zgodi kvečjemu tistim, ki brezglavo podajajo neko kvazi-navdušenost, nevedoč točno zakaj in kako. Anyhow, želim ti čim manj beljenja glave zaradi nepomembnih stvari. In ljudi.

komentar avtor fittipaldi — 20.02.2008 @ 17:57

Seveda imam prav, to je vendar najlepša stvar na samoprepričanju. Ne, jasno blogersko kramljanje odkriva samo en del osebe (ali obratno), pa še to včasih v drugačni luči - tega pa čisto vsi ne razumejo najbolje. Kar se pa tiče ljudi in njihovih reakcij na t.i. napake, mi v glavo šine asociacija na kotalečo se skalo, ki s seboj nato privleče cel plaz sotrpinov … ni variante težko je marsikoga prepričati v nasprotno, če si le-ta že enkrat ustvari mnenje. Pa naj bo še tako trivialno. Veni vidi vici.

komentar avtor fittipaldi — 21.02.2008 @ 09:33

@fittipaldi: (samoprepričanje). Kotaleče skale niso zabavna stvar, niti najmanj. Ko je enkrat pobočje pregazil plaz, ne bo več enako, za časa našega življenja ne, pa če se cel preostanek življenja kot krajinski arhitekti po sili pasemo po njem in skušamo prepričat rožice, naj rastejo tako kot so prej… Kar lahko resnično naredim, je to, da ne prožim več prvih skal, da se ogibam zasuvanju drugih, kar pomeni previdnost na vsakem koraku, večina teh plazov se namreč zgodi iz ležernosti. In to je tisto, kar je res netrivialno.

@v: sploh ne vem, kaj naj napišem. Tako realnega in preprostega feedbacka še nisem dobila od nikogar. Najprej najlepša hvala. S telim si mi povedal več, kot si lahko predstavljaš.

Družabne spretnosti: če ti je v OŠ in/ali SŠ ali v neki skupnosti dan nek poseben status (za katerega se slej ko prej izkaže, da ima omejen rok trajanja), si lahko privoščiš marsikaj. Zadrogiran zvezdnik je bad boy, ampak njemu so droge navdih in pač malo ga je zaneslo, navaden človek je pa đanki. Tako je in vsi tako gledamo. In ko si enkrat človek med ljudmi, enak med enakimi in to si v resnici vedno, čeprav sence padajo drugače, je treba pokazat spretnost. Če te ni življenjo obtesalo do tedaj, bo zdaj bolj intenzivno in boleče. V resnici ne gre za srednje dobre prijatelje, gre za neprestana razpadanja, ki bolijo. Če nimam socialne mreže razpredene po ne vem čem, bom že preživela, če pa me periodično dajejo na hladno, bolj boli. Ker moj ego slabo prenaša brce pod pas.

Problem znancev: ja, nočejo opaziti, jaz pa se trudim, da bi opazili in tako lepo niham od skrajne patetike skozi neko lažno skuliranost do druge skrajnosti “dol mi visi”. Vse skupaj je seveda brezpredmetno. Treba bo poiskat drugo pot, s tem neprestanim ponavljanjem istega izgubljam energijo, iskreno, duši me. Kar se pa tiče mnenj o takih in drugačnih fakultetah (to je v končni fazi samo metafora, ane), sem se tega naučila na grd način. Najprej sem si izbila razna mnenja iz jezika, nato pa še iz glave. Namreč, ljudi omalovaževanje njihovega dela in znanja zelo boli. Kar je žalostno, je to, da nikoli v resnici nisem nikogar podcenjevala: mislila sem, da se vsi skupaj samo hecamo, namreč tudi drugi so meni marsikaj prilimali. Ampak ta led je tako tenak, da jaz s svojimi ostrimi drsalkami ne grem več nanj.

Prejšnja objava, če misliva na isto, tisto že kar staro, je vsaj SAMOIRONIJA, če že ne groteska. Namreč, jasno kot beli dan mi je, da me ljudje ne bodo brezpogojno sprejemali v nobenem primeru, zaradi napisanih oslarij pa še 100x manj. Napisala sem jo, da sem sama sebi porinila pod nos, glej, taka si, nehaj, skuliraj se. In v tem je še en velik keč, namreč ljudje me zelo pogosto narobe razumejo in interpretirajo. In jako težko je krmariti med zvestobo lastnemu izražanju (ki mi je, roko na srce, velika vrednota) in izražanjem, s katerim bo sogovornik natanko razumel, kaj hočeš povedati (pač.. konvergenca).

V resnici je (kako zelo ironično) vse skupaj samo optimizacija energije. Nič drugačni nismo od ostalih bitij, še od nežive narave nismo nič drugačni. Tako kot bo žogica na poti v dolino izbrala pot, ki terja od nje najmanj energije, tudi ljudje izbiramo soljudi, ki od nas terjajo najmanj energije (v povprečju), v zameno pa želimo dobiti kar največ. Človeško, preveč človeško, zemeljsko, preveč zemeljsko, a tako je. Z omembo energije in bilance si mi odprl nov pogled. Zdaj teorijo razumem, samo še sogovornika se moram naučit postavit v fokus. Hvala.

komentar avtor Marija — 21.02.2008 @ 12:25