MaryLand

Spolne igrice

Narava je pretkana lisička. Sproducira nas v dveh oblikah in vsaki od teh dveh oblik vsadi tudi občutek praznine, ki ga vsaj delno zapolni prisotnost druge oblike (tisti, ki vam občutek zapolni prisotnost iste oblike… saj boste sproti prevajali). Dvomim, da je kdaj obstajala bolj zanimiva tema na tem planetu. Kakšna razsvetljenja, revolucije, kozmične zavesti, znanosti neki. Vse, kar je v nas apolonskega, se kotalka na hormonih.

Najlepši dokaz so spolne igrice, igramo se jih vsi in kar naprej. In v tem uživamo do skrajnosti. Ne gre za neko skakanje iz cveta na cvet, kaj šele nezvestobo ali promiskuiteto. Gre za povsem nedolžne, sladke gibe rok, nasmehe, ki razkrivajo take in drugačne orglice, za mehke zvoke, ki zvenijo izza teh orglic, za nežno utrinjanje trepalnic, kodranje pramena lasu okrog prsta, za možat gib pri vsakdanji gesti. Igramo se jih, ker se v njih počutimo žive, zanimive, poželjive. Tisto, kar je v nas obstajalo že davno pred človeškim, nas sili k opažanju, k spontanemu nasmehu, k nudenju uslug brez pričakovanja povratnice. Toda, ko (če) povratnica obstaja, vznikne v nas tudi človeško: za razliko od nekaterih živalskih vrst bližnjega ali bližnje ne naskočimo kar takoj, ampak se gremo igrice, ki v večini primerov ostanejo v arhivu spomina z nasmehom, morda tudi kaka z zadrego, včasih pa se tudi realizirajo, prej ali slej, do tistega, po čemer hrepeni nečloveška podstat v nas.

vir1, vir2, vir3, vir4

Kar me vedno znova navdušuje, je vsesplošna prisotnost teh igric.

Punčka, ki svojega očeta vrti okrog prsta, je popolna princeska. “Ati, a mi kupiš liziko?” Njena šobica ni nič drugačna kot izraz odrasle, zrele ženske, ki pričakuje marsikaj več, čeprav ve, da v končni fazi sploh ne gre za materialno vrednost, ampak za pripadnost, ki jo le ta izraža.

Fant, ki na železniški postaji starejši gospe pomaga nesti kos prtljage. Ona ga samo pogleda, s takim nadvse srečnim pogledom, ki ne spada pod rubriko “stara mama” in reče: “Hvala, mladi mož.” In fant se zasmeji, rahlo pokima, zardi pa bolj kot bi samo vnuk.

Študentka, ki pride na govorilne ure, vsa neprespana, zalimana, podočnjakasta, nenaličena, zapeta do brade, skratka bolj neprivlačna ne bi bila, če bi se zavestno trudila, pa ji profesor vseeno reče, s širokim smehljajem: “Kolegica, kaj lahko storim za vas?”

Moški, ki gre v trgovini do delikatese in reče “Petnajst dek pršuta,” pa dobi poleg pršuta od ženske, ki streže, še ogromen nasmeh. Jaz takega ne bi dobila, pa tudi če bi vzela kilo pršuta.

Prijatelja, ki gresta po prežurani noči drugo jutro spet na kraj zločina (khm khm, žura), tokrat le na kavo. A po naključju kelnarica opazi samo fanta, dekle pa med njenim laskanjem in koketiranjem z njim stoji zraven kot lipov bog, ampak tak lipov bog, ki se zabava.

In najboljše od vsega? Spolne igrice se igrajo z glavo. Niso odvisne od napetosti ali zgubanosti, elastičnosti ali okorelosti, popolnosti ali pomanjkljivosti. Morda lahko na prvi pogled izgleda drugače, toda v spolne igrice redko zajadra kaj direktno seksapilnega, saj se vsi vnapraj zavedamo njihove platonskosti in povečini hočemo, da pri tem ostane. V spolnih igricah je več prostora za šarmantno, elegantno, simpatično, prikupno, kolegialno, solidarno, sprejemajoče. Matirana svetloba, ki ne sije direktno v oči, razbije pa marsikatero temačnost.