MaryLand

Pomlad. Pesem. Pasijon. Prijatelji.

Danes ni poseben dan. Trikrat poseben dan je. Toliko posebnega moram doživet, da je moj notranji svet nekoliko vzdražen, skoraj živčen. Preveč vtisov je, preveč spominov. Nekaj te dražnosti moram iztisniti iz sebe, kot zobno pasto na ščetko, in divje poščetkati to, kar je še ostalo od tega dneva, teh 6 ur.

Prvi pomladni dan. Koledarsko. To me niti ne tangira preveč, vreme zunaj pa se tudi bolj ignorantsko nosi. Me pa vsake kvatre enkrat zagrabi žeja po koreninah, po starodavnih izročilih. Zimski solsticij sem pričakovala tako dolgo, z velikim in ponižnim hrepenenjem po rasti luči. In ko je nastopil, sem bila tako vesela, najraje bi odšla v gozd, med kakšne skale in pogledala skozi špranjo v Sonce, skozi kako tako špranjo, v katero se svetloba prikrade samo na ta dan. Toda dovolj mi je bila zavest, da zima začenja izgubljat moč in zarotniško božanje ne povsem prezeblega mahu. Tudi danes me vleče ven, vlagi in vetru navkljub; gledam v nebo skozi strešno okno in se zavedam pravičnosti odnosa svetloba in tema, ki velja le danes. Še trije meseci, odgovarja nebo; še trije meseci, ko moč luči raste. Uživaj jih.

Pesniški dan. Svetovni dan poezije. Privlekla sem iz nemarno zaprašenega kota police tisto moje najbolj sveto, moje meso in kri, in brala naglas, sama sebi, se potapljala in skakala na glavo v vsa tista čustva in doživetja. Kot bi bilo včeraj. Moje magdalenice, dokaz mojega življenja. Nekoč bom umrla in tudi vse, kar sem in bom ustvarila, bo nekoč razpadlo. A dokler sem živa, hočem imeti zavest, da me lahko nekaj mojega preživi. Dokler se še zavedam, hočem živeti v iluziji, da so bili moji pretekli trenutki resnično preživeti. Ne oklepam jih, nikakor, spuščam jih, veselo, kot papirnate ladjice v nežni tok malega potoka. Včasih si samo dovolim odsev nanje. Vse je s tem trioletom povedal Boris A. Novak:

Kot bi bilo včeraj.

Kot bi bilo zmeraj.

Tvoja smrt na dnu večera….

kot bi bilo včeraj.

Nikoli ne umre,

kar tisočkrat umira.

Kot bi bilo včeraj,

kot bi bilo zmeraj.

Pasijon. Veliki Petek. Dan največjega trpljenja po krščanskem izročilu. Dan izdaje, bičanja, sramotenja, trnovih kron, teže lesa, Kalvarije ali Golgote, Golgote ali Kalvarije, skratka Lobanje. Dan krivice in pribijanja desetcentimeterskih žebljev v dlan. Dan, ko se križ postavi pravokotno na zemljo in se vsa rebra razbolijo, ko se gravitacija posmehljivo reži v glavo, kot se je že prej režala Prometeju in kasneje tudi vsem, ki so jih obesili v imenu tega, katerega križanja se spominjamo danes. Včasih za hip pomislim tudi: dan neumnosti? Je res bilo vsega tega treba? Je treba verjeti v tak koncept? Vsa vprašanja so zgolj retorična. Vedno sem globlje doživela petkovo trpljenje kot nedeljsko veselje. Morda sem nagnjena k temi ali pa sem bila v nedeljo preprosto nasičena. Ne vem. Ni pomembno. Ostal je samo spomin, še ena magdalenica, ki je močnejši. Spomin na Lobanjo, na končnost.

vir

Prijatelji. Vsak dan so tu, ob meni. V popolnoma neposebnih, rutinskih, navadnih dneh. Počastila sem spomin na trikrat poseben dan. In ne grem lazit po skalah, niti se ne grem ponovno utapljat v lastno poezijo ali podoživljat spomin na pasijon. Med nje grem, med prijatelje, živet še en navaden, neposeben, rutinski dan, to je največ, kar mi življenje danes lahko da.