MaryLand

Ugažaga, uga uga ugažaga!

Tako. Vedela sem, da se bo enkrat začelo. Nisem si pa mislila, da se bo začelo tako kmalu. Tiktakanje. Šit. Kaj pa moji načrti o potovanju okrog sveta in merjenje debeline ledu na Antarktiki, potapljanje v Marianski jarek in doživetje breztežnosti? Kdaj, kdaj?

Lani takle čas je bilo še vse mirno in tiho, potuhnjeno v globino. Ko sem videla kakega otroka, sem pomislila: “Otrok.” Če je bil res lep, sem pomislila: “Lep otrok.” Če je bil siten, sem pomislila: “Pamž.” In pri tem se je nehalo. Če mi je že kdo po sili naključja v roke porinil kakšno stručko ali ročico kakega malega bitja, sem ga nekoliko zabodeno opazovala, vedoč, da ga niti slučajno ne zanima delovanje laserja, da je popolnoma indiferenten do Bratov Karamazovih in da ga inflacija sploh ne tangira. Kaj naj sploh počnem s tem bitjem?? Ves čas sem imela občutek, da me tiste male oči skenirajo in da zelo dobro razumejo mojo zmedo, se nad njo celo nekoliko naslajajo. Vsak moj poskus komunikacije se je patetično končal, še vedno so vame zrle tiste velike oči, ki so nekaj pričakovale, meni pa na kraj pameti ni padlo, kaj je tisto nekaj. Dokler…

Se niso začele dogajati čudno čudne stvari. Zelo postopoma, od začetka sploh nisem bila pozorna. Pred nekaj meseci sem stala v trgovini pred blagajno, za menoj pa mamica s štiriletno punčko. Medtem ko je mama stopila dva koraka nazaj, se je mala stegnila po čikgumijih in jih stresla na tla. Popolnoma spontano in navdušeno sem počepnila, začela pobirati razsuti tovor in se meniti z njo. Mala se mi je nasmehnila, jaz sem vsa srečna vstala in se soočila z grdimi pogledi blagajničarke in ljudi iz ozadja, ki so bili celo minuto obsojeni na gledanje pobiranja in izbiranja. Ups. No, sklepala sem, da imam kak poseben dan. Ampak stvar je napredovala, hitro, vrtoglavo, simptomi so se začeli kazati že na ulici.

P(rijateljica): Marija, blablabla.
M(arija): Mhm.
P: blablabla.
M: Ja.
P: Kaj Ja? Vprašala sem te, kam greva na kavo! Kaj ti je?
M: Nič, nič. Si videla tisto lepo bebo v vozičku? Lej, smeji se mi!
P: Ojej. Ojej. Ojejojejojej.

Trenutno sem torej podnaslovljena s trojnim ojej. Tolaži me, da medicinska stroka govori v moj prid s svojimi izračuni optimalnih let. Ker je tudi edino, kar govori v prid temu pojavu. Vsi moji prijatelji namreč privzdigujejo levo obrv (tisti, ki znajo, ostali pač obe) in odkimavajoč šepetajo: “Najprej se nauči poskrbet zase. Potem razmišljaj o otrocih.” Seveda imajo prav. Ampak jaz pa še vseeno pogosto, ko zaprem oči, slišim: Ugažaga, uga uga ugažaga. Hm… Malo me skrbi. Pa niti ne to, da se je Ally McBeal infiltrirala vame prek meje všečnosti. Bolj to, da mi takale objava spontano kapne v glavo ravno na materinski dan. Če srečam v bližnji prihodnosti še idealnega tipa, bo moja usoda hermetično zapečatena. Tako da, vsi lepi, postavni, inteligentni, prijazni, zabavni, dobrohotni fantje, ki vas je v mojem življenju sicer neskončno mnogo, izogibajte se me, dokler se to sumljivo prehodno obdobje ne konča.