MaryLand

Sliši se tako znano… čisto te razumem, sem v neki podobni fazi, brez energije in motivacije, brez jasnih ciljev in volje… nekje v daljavi pa še kar slišim valovanje morja… vedno bolj oddaljeno. Kaj je zdaj to z nama? Kje je tisti optimizem zgodnjega spontanega vstajanja?

komentar avtor beatnik — 29.03.2008 @ 01:26

meni je mama vceraj…sem zaenkrat se “dalec” od nje….spet poslala eno vzpodbudno, pridigarsko, ker se boji, da bi obljubljeno dipl.delo prestavila za cez poletje….njeno motrenje je redno na agendi, in ji niti ne zamerim heh…sam pac, dokler ti samemu ne klikne, je vse drugo delo in preseravanje na silo. jaz sem nekako sicer ze prisla iz globokega dreka, amap ocitno si se vedno moram vsakic znova podpolcat pozadino, da kje ne obtici. jutri zacenm ZARES MOJO MISIJO V LJ.
vem kako je, ko preprosto stagniras in ne mors nardit koraka dalje…ampak dobra stran tega je….obetavna..da se tud to rukzakaanje konca

ej, skoda, mary, da se mi nisi javla smo se dobli v petek. no, mas mail - pisi, dokler sem zabarka. mam cajt se naslednja dva tedna
bo se ena organizirana druscina blogerskih posebnezev hehe in beatnik, ti bi se seveda lahko tud pridruzil.

komentar avtor anna — 30.03.2008 @ 11:29

@anna: ja, popolnoma res je vse, kar si povedala. Od mame do tega, da je potreben klik v lastni glavi. In na žalost je tudi JUTRI velikokrat res (pri meni težko postane danes).

V petek žal nisem imela časa. Ti pišem na mejl, pa se dobimo.

@Linked: saj ni vedno škodoželjno, seveda ne. Ponavadi je floskula, taka kot “kako si”, občasno pa tudi kdo vpraša z dobrim namenom (ker ga res zanimaš in ti želi dobro). Iskanje kvalitetnih odgovorov je fajn zate (mogoče moraš takrat najprej odgovorit sebi).

Sicer pa, zdaj vem, zakaj nikoli nisem aptudejt s tem, kar se ti dogaja: zato ker ne vprašam, kako si (to vprašam redko, ker pri večini dobim en default odgovor). Bom spremenila tehniko.

komentar avtor Marija — 30.03.2008 @ 12:37

strojnik, na to pa sploh nisem pomislila. Hvala, bom uporabila ob priliki.

komentar avtor Marija — 30.03.2008 @ 19:53

Družbeno nespremenljiva kariera? Hehe, to zveni zelo red light district.

Hec na stran, sploh ni problem v tem, da bi me vleklo v kaj neperspektivnega ali nesprejemljivega. Enostavno sem razcepljena med nešteto izbir: ostati doma ali iti v tujino, študirat naprej ali ne in če ja, kaj sploh, iti v raziskovanje ali v gospodarstvo, mogoče sploh poskusit kaj čisto novega (s tem, da pojma nimam kaj)… Za vsem tem pa tiči največja ovira, to je totalno pomanjkanje objektivnega mnenja o mojih sposobnostih. Tega je sicer nemogoče ustvarit, ampak ponavadi se da najti vsaj kak približek, ko približno veš, kaj si. Če nihaš med genijem in razočarano gospodinjo, je pa malo utrujajoče.

Nekaterih nikoli ne doleti nezadovoljstvo nad stanjem današnje družbe. OK; mogoče robantijo nad inflacijo in preveliko konzumacijo energije in nasiljem v računalniških igricah, kaj več jim ne kapne. Ker vloge niti ne doživljanjo kot vsiljene, enostavno mislijo, tako je. Hm. Ne vem ali jim zavidam ali viham nos, res ne vem…

komentar avtor Marija — 31.03.2008 @ 00:10

Hja… moji časi Matrixa so že rahlo odzveneli. Ni tako zelo simpl. Moje želje so lahko enormne, moj potencial je pa omejen. In tudi če si izberem eno enormno željo in vložim ves možen trud vanjo, se bom morala za ceno te želje odpovedat vsem ostalim, ki so sicer manjše, ampak vseen prisotne.

Rajši srečna krava. Resno. Menjam migrene za prežvekovanje.

komentar avtor Marija — 3.04.2008 @ 17:04

Ja, te puhlice izčrpavajo in dajejo sigurnost obenem. Bizarno. Čeprav sem v osnovi mislila na tistih par posameznikov, ki te vprašajo sledeče, da bi dvignili svoj ego, ker so tako megalomansko poštimani v življenju. V bistvu take preizkus še čaka. In kasneje ko pride, bolj je siten.

komentar avtor Marija — 9.04.2008 @ 22:04