MaryLand

Ožeto srce

Priznam, butast naslov. Mogoče besedna zveza le ni zelo zanič, ampak srce? SRCE? Kdaj sem padla tako nizko, da se je liričnost začela ubesedovat v najbolj zlajnanih metaforah? Nikoli. Ves čas že bivam tu spodaj, med lajnami in platami, ki se jih ne obrača, samo igla dela vanje z vsakim obratom globlje brazde in grše hreščanje.

Misel se mi je porodila ob spominu na knjigo Odveč srce Brine Svit. Knjiga sama nima nič opraviti z mojimi trenutnimi mislimi, samo naslov se mi je zazdel uporaben. Ja, srce, pa spredaj nekaj na o in še kak rezek e vmes, en sekajoč t ali d in obvezno en šumnik. Tako, pa imam ožeto srce. In kaj ga je oželo? Strah. Če sem pikolovska, se temu zdaj raje reče anksioznost. Kajti strah ima baje konkreten objekt, katerega se bojimo, medtem, ko je anksioznost bolj razpuščena, orientirana v neko domnevno meglo, v kateri mogoče obstaja Bermudski trikotnik. In po eni strani je to slabše, kajti s konkretnim objektom strahu se da soočiti, medtem ko megle, še tako goste, ne moreš razrezati s še tako pretanjenimi noži.

In kako razpihati ali uničiti to meglo, ki se hinavsko vije in ožema brez opozorila? Težko. Vse sile je treba napet. Človek potem po svetu drobenclja z ožetim srcem in izstopajočimi vratnimi žilami hkrati. Ni lep prizor, sploh ne. Kadar popusti sile, izgleda tako, kot da bi ga prevaljala naprava za glajenje asfalta. In vendar se da, živiš selektivno, od projekta do projekta, kolneš minute, ure in dneve, ki polzijo vmes skozi, ki si jim že dolgo nazaj odkrekel izpolnitev v socializaciji, zato, da bi samega sebe usmeril, prisilil k zoprnemu, k razpihavanju megle. Ker je edina alternativa življenja, da jo razpihaš, drugače se lahko kar postaviš poleg izkopane luknje svojega groba in čakaš, da te nekaj butne vanjo.

Tak lep sončen dan, taka pomlad, jaz pa o megli in ožetem srcu. I feel the dark side.