Blogintrospekcija
Nič nimam za povedat in obenem tako veliko. Po eni strani se mi zdi, da sem izpraznila akumulator, nekaj se še zaganjam, a vendar to ni več prosti tek. Naj se usmerim v politiko, družbo, umiranje čebel, kvantanje, orise takih in drugačnih dogodkov? Bom kot zadnjo rešilno bilko pograbila “aktualno” in pisarila o prometnem zamašku, ki ga je buš napravil na križišču Tivolske in Celovške? Morda celo o fuzbalu (seveda - z moje ignorantske lege, ampak v sili hudič muhe žre)?
Ne. Če mi kaj prekriža pot in se mi zdi vredno omembe, potem že. Da pa bi napisala kritiko meni dokaj nevšečnega Osvajalca, ki sem ga danes videla v Drami… Pfff… Ni vredno. Žal.
Po drugi strani bi lahko pisala kar naprej. O sebi, o meni, o mojem jazu, o mojem zavedanju, skratka jaz, jaz, jaz na vseh vogalih. Problem je le v tem, da sem ujeta v neko mentalno/emocionalno špiralo, ki jo navzven projiciram kot vedno enako zanko. Pomanjkanje motivacije, odtujenost, apatija, občasna evforija, občasna jeza in sod kislih jabolk. Vse že slišano, zguljeno, izpeto, napeto na nek okvir, da lahko celo naključni mimoidoči preuči konfuzno sliko in si iz nje ustvari hologram.
Zelo tanka meja je med voajerizmom in iskrenostjo, ponavljanjem in paralelizmi, spontanostjo in dolgočasnostjo, všečnostjo in malikovanjem. Včasih se mi zdi, da hodim po njej kot akrobat po vrvi - in tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem pretirano akrobatske sorte. Strmoglavim na eno stran - pustim, da mi drobtinica nekoga vzame dih, kdaj drugič uspem ohranjat distanco. In ob vsem skupaj začenjam iskat kvaliteto, morda celo smisel.
Med menoj in tem blogom se je končalo romantično vzajemno rozasto obdobje. Postavil me je pred vprašanja tipa Kam ta naveza pelje? Se ti zdi, da izpolnjujem tvoje želje? Bi rajši videla, da se ne srečava tako pogosto? Ne vem in pojma nimam. Rahlo sem zmedena. Grem na en čik.
Zapisal-a Marija v 12.06.2008 ob 00:07 pod zeloMojeMisli







Na blogu je problem pisat, da bo zanimivo. Idej zmanjka.
komentar avtor Kašpar — 12.06.2008 @ 00:18