Blogintrospekcija
Komentiraj
Objavil/a Marija 12.06.2008 ob 00:07 ob 00:07 pod zeloMojeMisli
Nič nimam za povedat in obenem tako veliko. Po eni strani se mi zdi, da sem izpraznila akumulator, nekaj se še zaganjam, a vendar to ni več prosti tek. Naj se usmerim v politiko, družbo, umiranje čebel, kvantanje, orise takih in drugačnih dogodkov? Bom kot zadnjo rešilno bilko pograbila “aktualno” in pisarila o prometnem zamašku, ki ga je buš napravil na križišču Tivolske in Celovške? Morda celo o fuzbalu (seveda - z moje ignorantske lege, ampak v sili hudič muhe žre)?
Ne. Če mi kaj prekriža pot in se mi zdi vredno omembe, potem že. Da pa bi napisala kritiko meni dokaj nevšečnega Osvajalca, ki sem ga danes videla v Drami… Pfff… Ni vredno. Žal.
Po drugi strani bi lahko pisala kar naprej. O sebi, o meni, o mojem jazu, o mojem zavedanju, skratka jaz, jaz, jaz na vseh vogalih. Problem je le v tem, da sem ujeta v neko mentalno/emocionalno špiralo, ki jo navzven projiciram kot vedno enako zanko. Pomanjkanje motivacije, odtujenost, apatija, občasna evforija, občasna jeza in sod kislih jabolk. Vse že slišano, zguljeno, izpeto, napeto na nek okvir, da lahko celo naključni mimoidoči preuči konfuzno sliko in si iz nje ustvari hologram.
Zelo tanka meja je med voajerizmom in iskrenostjo, ponavljanjem in paralelizmi, spontanostjo in dolgočasnostjo, všečnostjo in malikovanjem. Včasih se mi zdi, da hodim po njej kot akrobat po vrvi - in tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem pretirano akrobatske sorte. Strmoglavim na eno stran - pustim, da mi drobtinica nekoga vzame dih, kdaj drugič uspem ohranjat distanco. In ob vsem skupaj začenjam iskat kvaliteto, morda celo smisel.
Med menoj in tem blogom se je končalo romantično vzajemno rozasto obdobje. Postavil me je pred vprašanja tipa Kam ta naveza pelje? Se ti zdi, da izpolnjujem tvoje želje? Bi rajši videla, da se ne srečava tako pogosto? Ne vem in pojma nimam. Rahlo sem zmedena. Grem na en čik.
Na blogu je problem pisat, da bo zanimivo. Idej zmanjka.
A je čik pavza pomagala?
Hjam ne vem, ti si usmerjena bolj v tako sorto pisanja ekstra globokega razmišljanja in včasih meni nerazumljivih stvari-hej, nič slabega ne mislim s tem
Je pa res da včasih človek preprosto nima več kaj povedati. Če ne pišeš o tem, kar se ti dogaja je težko pisati, predvidevam. Eni napišemo vsako blesavo stvar, ki se nam je dogodila, drugi le tisto, kar se jim zdi vredno pisanja.
Konc koncev, koga pa res zanima, kako je enemu neznancu hudo ker ga je napadlo trop sršenov?
Nikogar. Ampak se bomo še vedno našli takšni, ki bomo takšne stvari brali in pokomentirali, ali pa samo prebrali. Medtem, ko nas imajo drugi še vedno za čudake, ker blogamo..
Ma, le pojdi na čik, dva, tri, tudi za tri dni… ampak piši pa le! Saj bo prišlo - samo od sebe. Imaš zanimiv način podajanja svojih misli in pa duhovitosti ti tudi ne manjka. Toliko o tem z moje strani… Lp
jaz, jaz, jaz… edino, kar zares imaš, česar drugi nimamo. samo to, kar si, samo za tistega, ki mu je to všeč.
jaz recimo, čakam, da nastane sod čežane. zanima me, kako ga boš naredila.
@Kašpar: mogoče se pa samo občasno potuhnejo…
@Zvita: hehe, čik pavza vedno pomaga, ane?
Vsako razmišljanje se tu pa tam malo ustavi (no ja, po moje), ekstra globoko ali neekstra plitko. Pa ne zato, ker ne bi imel več kaj povedat, mislim, da je čisto stvar razvoja pisanja. Tropi sršenov, ovac ali misli? Najbrž ni pomembno, dokler si zadovoljen sam in morda še kdo, ki te bere.
@Mate: uff, hvala.
Se trudim (in obenem uživam), ampak še tako užitkarski ali zanimiv način se včasih vpraša Zakaj in Kako. Potem prideta trenutna Zato in Tako, pa plujemo dalje. Z nekoliko vetra v jadrih ob pohvalah, seveda. 
@Lan: sod čežane… to je res veliko čežane…
Če nas ne bodo pomendrala kisla jabolka, se bomo utopili v čežani. No, mogoče bi šlo, če bi bile porcije dovolj majhne.
V tveganju klišejskih pripomb: razlogi za pisanje se raztezajo med egoističnimi in egocentričnimi težnjami (kar je nekako bistvo blogov) prek najrazličnejših drugih motivov pa na koncu do iz bloga izcimljenih debat, odbijajočih se idej, misli, motivov, manj in bolj posrečeno ljubkih oksimormonov ter drugih bombončkov … skratka do komentatorstva.
Veliko blogov v puberteti presedla iz začetnih razlogov na slednje, pri tem pa, vsaj v mojih očeh, zgubi tisti začetni mojo (resnično, nimam boljšega izraza trenutno) :mrgreen:. Kot skrbnik enega takega pubertetnika sočustvujem in ti želim, da se oklepaš originalnih motivov (iz katerega nato izhajajo vsi ostali).End of cliché.
Včasih se na pisanje kakšnega zapisa pripravljam več dni, razdelujem stvari v mislih med vožnjo v avtu, zapišem, popravim ene parkrat in ko sem končno zadovoljna objavim. In na to ne dobim nobenega komentarja. Nada, nič … kar povešen nos imam (no, baje ga imam itak
), potem pa se drugič usedem in zapišem kar neko neumnost, sama sebi se zdim trapasta, da to sploh objavljam, komentarjev ko smeti, objava v Drugem svetu, Blogoroli ???!! Pa bot pameten! 
@fittipaldi: hehe.. ja, treba je dati primerno težo interakciji in obenem ostati samosvoj (ohranit mojo). Skratka, biti osvobojen želje po ugajanju in verjeti, da bo to prišlo samo po sebi.
@Saška: ja, to pa zelo dobro poznam, imam popolnoma enake izkušnje. Ahja. Nekatere reči pridejo z zamikom.
Metapost!
Moj blog, recimo, ima relativno nizko frekvenco, ker se spravim pisati samo takrat, ko imam povedati kaj zanimivega….
Velikokrat me prime, da bi enostavno usmerjal bralce na zanimive članke, ki sem jih tisti dan bral. Že to precej pove o tebi, ampak potem to ne bi bil blog, ampak portal.
Meni se zdi zelo zanimivo usmerjat bralce na to, kar bereš, poslušaš, pa tudi obiščeš (koncerti, predstave, prireditve). To nekaj pove o tebi, še več pa povejo tvoje refleksije o tistem dogodku, čtivu. Ne v smislu obnov ali kritik, ampak samo zapis misli, ki so se ti ob spremljanju porajale.
A zanimive misli so tudi nizkofrekvenčne ali je vmes še kaj drugega?