Čakanje
Komentiraj
Objavil/a Marija 13.06.2008 ob 02:53 ob 02:53 pod mojeMisli
Enkrat bi te povabil na kavo. Ali na pivo. Vino.
OK, z veseljem.
Jutri?
Amm…
Ta Amm je tisti, ki me vedno pusti na suhem. Kot ribo na suhem, na cedilu, na rečnem bregu, medtem ko stvari odplavajo. Ker čakam. Bogve komu na čast, meni gotovo ne. Vedno je nek pameten razlog, ki osmišlja čakanje.
- Delo.
- Nepopolnost.
- Odlašanje kar tako.
Jutri imam toliko opravkov, vse se je zgrnilo name te dni.
Čez 3 dni imam izpit.
Ravnokar kupujem nov avto/spalnico/knjižno omaro/prtičke.
Pojutrišnjem grem na potovanje in jutri moram spokat.
Moja mrzla sestrična se poroči. Čisto sem zaposlena z delanjem šopkov.
Čez tri tedne, ko se moja očiščevalna kura z zelenim čajem konča, bom gotovo izgledala bolje.
Po dopustu bom imela lepšo polt.
Ko pride finančni priliv in si bom lahko kupila tisto obleko …
Takoj, ko izgine ta podkožni mozolj!
Utrujena sem.
Trenutno imam nedružabno obdobje.
Zračni pritisk mi ne štima.
In še milijon podobnih, neumnih, nesmiselnih pomislekov. Čeprav vedno znova vem, da nimam nikoli nedružabnega obdobja, da noben dopust in nobena obleka ne prispeva kaj bistvenega in da imam tudi v najbolj našponanih časih čas za eno kavo. Odlašam, ker se mi tako zdi, da je vse možno. Ko še čakaš, nisi razočaran, ker je vse še v zraku. Slaba stran tega je, da neprestano čakanje razočara bolj kot nešteto razočaranj. Ščasoma ne verjameš več vase, vse je hipotetično in možno, a nič realizirano. Možno še ni mogoče in bolj ko se krepi možno, bolj mogoče postaja nemogoče. Bolj in bolj čakaš, da te bodo drugi, bližnji, daljnji zvlekli iz kokona, ki postaja z vsakim dnem gostejši, presenečen si, ko se jim nenadoma ne da več prebijati čez vse zapredke. Rad bi bil odrešen, ne bi pa reševal, še roke ne bi stegnil odznotraj in s škarjami razrezal svojih obvez.
Ko sem bila majhna in so mi brali pravljice o princesah in ostalih zanimivejših deklinah, se mi je vedno zdelo precenjeno, to njihovo čakanje. V pepelu, med trnjem, v stolpu, med sedmimi palčki, med pletenjem in klekljanjem… Kak živ dolgčas! Vedno sem imela rajši tiste punce, ki so zakorakale naravnost v akcijo, pa čeprav v volkov želodec ali Sinjebradčev grad. In potem, enkrat ko cvirn življenja potegne v škripec in nastane vozel, ki ti ga pri skavtih ne razložijo, podležeš prekletstvu Grimmovih pravljic.
In en potem kasneje ima Motovilka dovolj motoviljenja in odštorklja po polžastih stopnicah navzdol, odklene zmaja, odreže kilometerske kite in gre na kavo. Ne jutri. Danes.
Jah, pol pa ti povabi, ko bo ugoden čas. Če že vnaprej veš, da bo druga stran sprejela, to najbrž olajša zadeve? Tako se boš sčasoma [sic] navadila proaktivnega delovanja.
Sklopa 1 in 3 sta odpravljiva, 2 pa v kakršnem koli odnosu, ki ni ravno blitzkrieg, ni faktor.
če ne čakaš, večine vsega ne moreš pričakati.
kar si vzameš danes, zmanjka za tebe jutri.
Pojem “najboljši trenutek” je nekaj, kar obstaja vedno zgolj v preteklosti, zavoljo zdrave funkcionalnosti pa je najbolje, če se ga kar črta iz besednjaka.
Impulzivnost je blaginja, vedno znova.
@v: imam približen plan. Brez blitzkriega.
@Lan: hm… ne vem, če bi se strinjala. Mogoče res kdaj pokvariš, če kaj na hitro izsiliš, ampak v večini je pa tak pristop po moje boljši. V življenju je neskončno priložosti, časa pa bolj malo.
@fittipaldi: oh, ja, impulzivnost je edino, kar me rešuje, odkar se zavedam.
ni bilo niti mišljeno za strinjanje. meni je kvečjemu naslon, kadar brez čakanja ne gre. ampak… vsakič, ko se za nekaj odločiš, ugasneš vse ostale možne odločitve. ko nekaj realiziraš, s tistim ne vplivaš zgolj na tisti trenutek, ampak imaš bolj ali manj opredeljenih še kar nekaj prihodnjih trenutkov. z neodločitvijo zamudiš eno stvar in omogočaš mnogo več drugih. verjetno nekaj v zvezi z golobom in vrabcem.
o.k. neskončno priložnosti in malo časa. tako malo časa, da ga lahko kar zanemarimo in rečemo, da ga ni. če časa nimamo nič, z njim ni potrebno racionalno ravnati in je dovolj dober približek, če rečemo, da ga je neskončno veliko. možnosti je končno. samo tisto, kar vse bi se nam lahko zgodilo. v situaciji s končnim številom dogodkov in neskončno veliko časa zanje, si lahko zgolj prižgem cigareto in zazrem skozi okno. me nič ne priganja.
ni vse ravno zares.
Poznam ta občutek … čakanje v nedogled. Potem pa se nekaj zgodi, premakne in se sprašuješ zakaj za vraga sem tako dolgo čakala? … no idea.
Prid na kafe + sladko že ta teden, ne odlašaj.
@Lan: ja, res je, vsaka odločitev ugasne ostale možnosti in dopusti eno samo. Toda neodločitev (če traja dovolj dolgo), ne dopusti nobene možnosti, ker se nikoli ne odločiš. Zato si na slabšem. Zelo na slabšem.
Ne moremo zanemarit časa, ki ga porabljamo; to je absurd.
Zanemarimo lahko le do mere, ko iz tistega, ki nismo zanemarili, še vedno dobimo smiseln približek. Zato se mi ne zdi smiselno reči, da časa ni. Je. Tudi možnosti je neskončno, ravno zato (kot si sam rekel v prvem odstavku), ker ena možnost ne vpliva samo na en trenutek, ampak tudi na vse naslednje, torej vsak posamezen scenarij nosi nešteto evolucij. Seveda jih nikoli ni mogoče vseh realizirat, toda če ne odlašaš preveč, jih lahko vsaj nekaj. 
@Ducky: ja, tega me je prav pošastno strah. Da se bom enkrat zbudila in rekla, Zakaj sem tako dolgo čakala. Brr…
Sicer pa, pridem.
“Človek sem, torej čakam.” Edino dobro pri čakanju je to, da potem, ko čakaš toliko časa in ni nič, nobene čira čara palčke, se končno sam premakneš.. Seveda je ta doba do tega odkritja od človeka do človeka odvisna, pri nekaterih traja desetletja.. Me veseli, da je pri tebi drugače.
In kakšen je bil rezultat?
Ja, Lemurian, točno tako! Ko sem to doumela sama, se mi je zdelo, da sem odkrila Ameriko, zdaj vidim, da je bila bolj topla voda… Ampak nič hudega, važno, da to vemo (čeprav.. hecno… vedenje te še ne brcne v rit, je komaj prva stopnja…).
Rezultat je še neodločen.