MaryLand

Ljudje si pod pojmom romantika hitro predstavljajo kaj osladnega. Šampanjec, jagode, peneča kopel, visoke in ozke sveče na sredi intimne mizice, ki se topi v upanju, da bo podstavek intimne večerje dveh intimnežev, zvezdnato nebo, sveče, svečke, svečice, dišeče svečke, podoknica, plezanje na balkon, pitje strupa, tekanje za skoraj vzletelim avionom po letališki stezi, snubitev kleče, po možnosti v dežju in z diamantnim prstanom. Prav. Mene taka producentsko vsiljena romantičnost pusti hladno ko špricer (čeprav načeloma nimam nič proti šampanjcu ali svečam). Zame je romantičen viharnik, nekdo, ki nosi Sturm und Drang prav sredi duše. Werther, recimo.

Jaz nisem Werther. Bognedaj. Že taka, kot sem, se kar naprej spotikam ob neke namišljene probleme in puščam idejam, da se vrtinčijo v moji glavi, padajo na plano in močijo dobro definirane must-do-je v neko nerazpoznavno kepo, ki po dolgem času začne gnilobno zaudarjat po lenobi. Včasih pa se primeri kaj takega, kar me naredi tako romantično, da to opazijo tudi drugi. Sploh tisti, ki nosijo posledice.

Vzemimo za primer hipotetično situacijo. Recimo, da je skisano nedeljsko popoldne, ko imaš pred seboj seznam obveznosti, ki jih moraš čimprej opravit, potem pa nenadoma opaziš, da se nekje odvija premiera enega tvojih najljubših mjuziklov. Prav na tisti dan. Očarano obsediš pred laptopom, se še nekaj poigravaš s scenarijem dneva, a želja v tebi je prevelika, da bi lahko trezno mislila. Pokličeš na blagajno, kjer te elektronska tajnica vljudno opomne, da karte začnejo prodajat šele eno uro pred predstavo. Veš, da ni racionalno, da bi šla na vrat na nos poskušat srečo, a želja ne da miru. Pokličeš dobrega prijatelja in mu upajoče razložiš svoj plan, s kompletnim tveganjem vred. Milo ga prepričuješ, naj se ti pridruži. Vmes si od staršev izprosiš avto, prijatelj se vda v tvoje prepričevanje, pol ure stojiš pred omaro in pol ure pred ogledalom, nato oddrviš sto kilometrom stran po prijatelja, ker se ti že precej mudi, z grozo opažaš, da si ignoriral tablo, na kateri piše RADAR, vendar te vse skupaj ne ustavi; pobereš prijatelja, pa spet veselo pritisneš na plin, avto požira novih 80 kilometrov, ki te še ločijo od predstave, naposled prispeta, po nekaj krogih najdeta parkirno mesto in ti, vsa dišeča in nališpana, veselo drobencljaš proti gledališču. In potem nastopi usodni trenutek. Nadeneš si najlepši smehljaj in vljudno pobaraš gospo za blagajno, če imajo še vsaj dve karti. Gospa pravi, da imajo. Vsa vesela iščeš denarnico, ko te gospa prosi še za vabilo. Vabilo? VABILO??!! Nimaš vabila. Potem pa ne bo nič, pravi gospa za blagajno. Za premiero je pač potrebno vabilo. Obupano še sprašuješ, če bo morda tik pred predstavo postalo jasno, da koga ne bo in bi mogoče lahko vskočila namesto njega, a gospa se ne da. Vabilo in pika.

Počasi in upognjeno odkrevsaš proti avtu, jezna si, ker ti nihče ni nič povedal o kakem vabilu, še bolj si jezna, ker si prijatelja zvlekla nekam za brezveze in najbolj si jezna, ker si bila tako blizu. Tolažiš se z dejstvom, da življenje, polno tveganja, včasih prinese tudi poraz, a velikokrat tudi uspeh. In ko se utrujeno naslanjaš na avtomobilska vrata in besno kadiš, ti prijatelj reče, da je lepo, ker si tako romantična. Da večina niti poskusila ne bi. Med vsem žalostnim, za katerega si vedela, da se lahko zgodi, a nikoli povsem verjela, da se bo tudi res zgodilo, se nasmehneš, ker si res romantična, na tak dober, zaletav, impulziven, viharniški način. In to dejstvo ne bo odpadlo. Tudi, če nimaš vabila.

Večer sva preživela v domačem kraju, med zakajevanjem tekme na lcd zaslonu v edinem solidnem lokalu, z vrčkom piva. Rahlo poklapana, ko so mimo najinih ušes žvižgale irelevantne pripombe o nogometni tekmi. Obenem pa samozavestna in vesela, ker kljub vsakodnevnemu cinizmu in gostem svetobolju še znava jesti optimizem s ta veliko žlico.