Ljubljana in dom
Komentiraj
Objavil/a Marija 17.06.2008 ob 23:14 ob 23:14 pod mojeMisli
Vsak dan, ki ga preživim v Ljubljani, se sprašujem, koliko časa bo še trajalo, to ljubivanje. Vedno iste poti, iste kocke, ki me pretresajo, ko kolesarim po Rimski, isti ljudje, ki se sprehajajo po nabrežju Ljubljanice, isti poulični umetniki na Čopovi, isti klošarji. Istost je včasih dobra - najbrž daje občutek varnosti, sigurnosti, rutina, ki fokus iz neštetih malih detajlov, ob katerih bi se ti vedno znova lahko zmešalo, premakne na neko vnaprej utečeno nit, iluzijo stalnosti. Ampak če se ta nit odvija drugam kot želiš ti - koliko klobk se mora odviti, predno dokončno presekaš pot, ki ni tvoja, in odideš drugam?
Saj ne, da Ljubljane ne bi marala. Mislim, da je čisto prikupna. Všeč mi je Tivoli in posedanje v čolnarni ob prvih pomladanskih sončnih žarkih, čeprav se zavedam, da je le en pogled stran mlakuža, ki ne opravičuje imena lokala, všeč mi je tržnica in pogled na Kamniške, ko se peljem proti Bežigradu, pa pogled na viško cerkev, ki s svojim ravnim zvonikom namiguje, da bi lahko prišla do morja, če bi le bila dovolj vztrajna. In Prešernova, kjer se včasih divje, včasih šlampasto bicikliranje študentov smeji v brk oholi resnosti vladne palače. Pa vendar…
Včasih čutiš, da nekje nisi doma. Vsa stabilnost, sigurnost, vse naštudirane luknje na s kockami tlakovanih poteh ne morejo preglasiti tvoje želje po nečem novem. Rahlo grizljaš spodnjo ustnico, ob pomisleku, kaj pa če nikjer ne bom zares doma? Če sem zgolj nomad, ki je dušo prodal za večno potovanje in je njegova prisotnost tako neobstojna kot peščene sipine? Kaj potem? Naj se vdam tej potovalni mrzlici, dokler še lahko potujem in potem, ko bom stara, živim v spominih? Dom je tako zmuzljiv pojem. Navdajal naj bi nas z varnostjo in občutkom zavetja, a obenem ne bi smel izgubiti mika. Ne bi smel zdolgočasiti. Najti tak prostor… Nemogoča pričakovanja ali izziv?
Že dve leti si govorim, samo še nekaj mesecev. Samo, da končam to in ono. Samo še to. In potem bi šla. Brez bremen. Svoje knjige in čevlje bi pustila tu, kot svetilnik, da sem nekje vendarle začela živeti, vzela bi samo tisto, kar bi šlo v potovalko, ki jo lahko nosim čez eno ramo in odšla. Mogoče po razočaranje. Ni važno. Raje sem razočarana, kot vedno nekaj mesecev pred odhodom.
Ja vem iste probleme imam tudi jaz … noro.
Luka, po moje nas je kar nekaj takih misli.
Uf, o tem bi lahko napisala roman. Od začetka nekaj novega, evforija in množice, katere so ti tako všeč, tisoče obrazov, bolj ali manj vsi nepoznani.. toliko novih stvari, kotičkov, klopc.. ki se kasneje spremenijo samo v eh, in aha tam ja. Množice ti počasi gredo na nerve, obrazi postanejo poznani, novih stvari ni, ker si že vse odkril, tu pa tam kakšna nova klopca..
Mene je sprva navdušila, kasneje je nisem več marala. Zdaj jo maram, ker jo obiščem bolj poredko, vseeno pa ni kraj zame, ni Ljubljana kraj, kjer bi lahko živela in rekla tu je moj dom, čeprav je nekaj časa bil. Mene tamkajšnji dom ni zdolgočasil, prej znerviral. Me pa skrbi, ker me vsake toliko pravi dom dolgočasi. Ampak hvala bogu za večere in sončne zahode, ki jih tukaj lahko vidim. In za vse ostalo, česar Tam ni 
Mah, bluzim
Od začetka je vse privlačno in svetleče, potem izgubi sijaj.
Sončni zahodi in večeri so mamljivi, ampak jaz še vedno raje diham smog in živim v večjem mestu.
Včasih čutiš, da nekje nisi doma.
Super. Povzela si pravzaprav to, s čimer sem se nekaj mesecev nazaj ubadal sam. Ko se začneš spraševati, kako dolgo še, ali sploh, potlej manjka v golem bistvu samo še tistih 80km ali kolikor že.
Jap, ko se enkrat začneš spraševat, je fertik. Samo še vprašanje poguma in odlašanja je.