Evolucija 2.0
Komentiraj
Objavil/a Marija 22.06.2008 ob 15:37 ob 15:37 pod družbeniFenomeni
Od pamtiveka, bolj kunštno rečeno od predkambrija, je šlo pri vsem skupaj za en sam koncept – za druženje. Za povezovanje, interakcijo, reagiranje, sovplivanje, simbiozo individuuma s kolektivom. Za mreženje skratka. Če si se pustil omrežit, ste zmagali ti in tvoji geni. Sicer si bil zgolj slepa ulica, zabloda narave in največ, na kar si lahko upal, je bila tvoja eksistenca, skomprimirana v kak fosil.
Danes ni nič drugače. Celo boleče isto je. Vzorce smo iz naravnih danosti, na katere nismo imeli prav velikega vpliva, prenesli v družbo, katero vsaj delno sooblikujemo in določamo. Nekoč je bilo življenjsko nevarno, če si bil preveč samotarski – za prvim grmom te je lahko za malico pospravila prva močnejša zver. Danes sicer navzven lahko dajemo vtis samozadostnosti, vendar v škripcih, kjer se prej ko slej znajdemo vsi, hitro potegnemo vezi k svojim bližnjim, tako v finančnih problemih, zaželjenih vezah pri zdravstvenih uslugah ali v čisto vsakdanjih življenjskih stiskah. Vezi. Brez njih smo osamljena točka na robu vesolja, do katere ne pelje nobena pot.
Je pa z internetom, dejansko fizično mrežo routerjev in kablov med njimi, ščasoma vzniknila tudi metafizična mreža poznanstev na dolge razdalje. Ta pridobiva zanimive lastnosti, saj nismo več povezani le s sosednjimi oglišči, ampak po želji prav z najbolj diametralno točko, ki si jo lahko zamislimo. Če je bil svet nekoč majhen in je veljalo six degrees of separation, se danes ta svet še manjša, medtem ko populacija narašča. Vsi moderni servisi ala facebook in MySpace so zgolj dobesedno utelešenje tega, kar že dolgo vemo: somišljeniki so le en klik stran. Ni treba biti več Marco Polo, da najdeš Kublaj Kana.
Puritanci in tercijalke zavijajo z očmi, konzervativci bi radi konzervirali stisk roke in ga požegnali kot edin zveličaven pečat druženja. A tudi oni s svojim nasprotovanjem potrjujejo, da gre za isti koncept, le v novi različici: nekateri narekujejo razvoj, drugi se prilagodijo in tretji končajo kot fosili.
Torej si bila na Blogresu
Karmen, seveda!
Mislim, da še kak teden ne bom uspela oblikovat misli brez besede “interaktivno”.
da bodo še geni dobili svojo porcijo, se jih moramo še naučiti pošiljati po elektronski pošti…
Kapiram. Moja ocena ni ocena strokovnjaka, samo laika, ki se še na biološko stara leta uči. Sem bolj samotarski, individualist. Če imaš v genih sposobnost opazovanja in spoznanja, uideš zveri tudi, če si izbrana žrtev. No bistveno je, da ne ustvarjaš pogojev, da postaneš izbrana žrtev. V današnji družbi, tej okosmateni čredi, si danes prisiljen živeti, in se marsikdaj poistovetiti z njenimi zakonitostmi. Nekako še gre, ampak, da bi z ovnom zdirjal v prepad, to pa ne. Raje mirno umrem kot samotar, nekje na razgledni polici visoko gori….
Eno so lemingi in čredne živali, drugo so posamezniki znotraj mrež, tretje pa osamelci in ledeniki. Najhujši zapor je človek sam. Izolacija je dobra za razbistritev misli, precejanje doživetij in razgaljanje lastne šibkosti. Drugače pa…ne verjamem, da je najboljša stvar za življenjski stil.
Zamudila interaktivnost
@sparkica - če misliš mene, tak samotar pa res nisem. če bi me poznala, bi morda celo dejala, družaben. Kot omenjaš, včasih se umaknem iz razloga. In ravno po prazniku spet, za nekaj časa od tega ponorelega sveta. V svet prvinskosti, osnovnega poštenja, življenske odvisnosti od dobrih medsebojnih odnosov, k ljudem, ki jim včasih po tehnični plati rad pomagam.Se je pa tudi ta svet, od takrat, ko sem ga spoznal, strašno spremenil. Vse prevelik vpliv medijskega drila.
Rak, nisem mislila konkretno tebe. Govorila sem bolj na splošno, malo tudi o sebi… Ne morem govoriti o tebi, če te sploh ne poznam
Tudi jaz se včasih umaknem iz razloga, včasih pa tudi brez vidnega in očitnega razloga… Lahko da sva si hudo podobna 
Uff ..
Meni je tako žal, da nisem šol na blogres.
Ni blo časa 0.
@Lan: a to misliš v razmnoževalnem smislu? No, kakorkoli, cinizem je stalni spremljevalec evolucije. Včasih pro, včasih kontra.
@Rak: skupinski samomor res ni pretirano perspektiven. Ampak ob tem (in zlajnanem plavanju proti toku) pogosto pomislim, da gre pri obeh vidikih za isto stvar: če plavaš non-stop samo proti toku, iz principa, te tok determinira ravno tako kot tiste, ki plavajo z. Najbolje se znajdejo tisti, ki pustijo, da jih včasih nese, drugič pa zaplavajo (in imajo ob tem tudi dovolj energije). Zmernost, to je vse.
@sparkica: jap, pretirana izolacija je bedna. Zmernost.
@Luka: no, tako zelo žalovati ti tudi ni treba. Srednje, recimo. Pa drugo leto.
nisem razumel, da si bila cinična, ko si govorila o zmagi genov. sem bil jaz?
dvomim, da bi jaz, ko bodo enkrat geni letalni še zgolj zakodirani v binarni sistem, temu še rekel razmnoževanje, ampak ja, seveda. tudi zgolj podvajanje samega sebe ali kopij samega sebe, je najbrž še razmnoževanje, čeprav sem preveč starokopiten, da bi to zares razumel. kot si lepo zapisala, v virtualnem je vse enako, le nobenih mej.
nikakor mi ni jasno, kako lahko cinizem vpliva na evolucijo?
Ne, jaz nisem bila cinična, kot takega sem razumela tvoj prvi komentar (torej zdaj, ko že komuniciramo prek mejlov in ostalih podobnih kanalov, se pa naučimo še razmnoževat - t.j. pošiljat gene - prek istih načinov, pa smo zmagali).
Podvojevanje, kloniranje je formalno razmnoževanje, neformalno (sploh, če pomislimo na svojo vlogo pri tem) pa je precej manj, ker mu manjka stik. Ljubezen, če hočeš. Evo, starokopitnost.
Cinizem kot spremljevalec evolucije: vedno se pri razvoju najdejo ciniki. Včasih so to puritanci, ki z norčevanjem in posmehovanjem skušajo izničit smisel napredka, včasih so to akterji sami, ki svojih potez nočejo jemat preveč resno (ali pa nočejo, da bi drugi vedeli, da jih jemljejo zelo resno), včasih je to proces sam. Ni nujno, da cinizem vpliva na evolucijo, je pa prisoten. Tudi, če pogledamo v naravo, obstajajo nekateri primeri vrst, ob katerih se zdi, da ima narava velik smisel za humor.