Smisel abstrakcije
Komentiraj
Objavil/a Marija 27.06.2008 ob 17:13 ob 17:13 pod dogodekVMestuGogi
Šla sem na Dunaj, misleč, da bom videla svojega dragega. A moj dragi je kot veter; enkrat samkrat sva se srečala, v stari in rjavi opuščeni tovarni na nekem deževnem otoku. Od takrat naprej se mi izmika, zapiha mi mimo ušesa, poigra se s pramenom las (ali dvema), da mi vedeti, da je še živ, potem ponikne v mrtvo brezvetrje. Jaz pa ostajam sredi tega statičnega kiča in vpijem v nebo: Kandinsky, Kandinsky…
V čem torej je smisel abstrakcije? Popolnoma črn kvadrat? Črn kvadrat z reliefom iz nekakšnih S-jev? Pikice, črte, na debelo premazana 1/8 slike v zgornjem desnem kotu s krvavo rdečo? Krneki! WTF??!! Krneki! To bi znal narisat tudi sam. V 2. razredu osnovne šole.
Nikoli nisem odobravala dobesednega posnemanja tega, kar vidimo. Razlog je preprost: pri tem, kar vidimo, gre za izkrivljenost. V neskončen spekter vsega valujočega in utripajočega zabijemo nekaj 100 nanometrov širok kol in potem ta ozek pas prodajamo kot središče sveta. Kakšna neverjetna puhoglavost in ošabnost! Kot da je konj resnično samo skupek mišic na štirih kopitih s košatim repom.
Zato mi je toliko ljubše tisto, kar ne nahrani oči. Oči in ušesa so ustnice duhovne hrane: objamejo, potisnejo, iščejo, a ne morejo razumeti. Razumevanje se začne znotraj, globoko znotraj. Oči so še vedno omejene na nekaj 100 nanometrov, a mojstri so našli tehnike, s katerimi so zakodirali široko sporočilo v ozek interval. In ko stojiš pred njimi, ko jih motriš, nenadoma zaslišiš prvi, drugi,…, miljontretji vibracijski način svoje duše. To je smisel abstrakcije - očiščena je vse nepotrebne navlake oblike, samo za barvo, geometrijo, potezo, črto in točko gre. Ni nam treba iskati razumevanja v enem čenih režnjev, interpretirati nagiba, meriti kota med premicama. Vse to ni pomembno. Samo prepustiti se je treba nihajem.
Seveda bi lagala, če bi rekla, da vse nekam vodi. Večina ne vodi nikamor. Za vsakega posebej. Preveč različnih vrst duš je. Tu pa tam pa se najde nekdo (za vsakega posebej), ki vodi, se vzpenja, resonira in te pusti pod zvonom odmeva, tako da nisi nikoli več enak. Sicer ščasoma pustiš odmevu, da se zlije z ozadjem, a vedno, ko zapiha veter, obenem tudi zavibrira znotraj Kandinsky, Kandinsky…
ti šment, sem se že spraševal, če boš uspela podreti rekord v svoji odtukajšnji odsotnosti. mogoče kdaj drugič.
h
Skrajni, skrajni čas je, da si privoščiš pavzo študija in ene lepe dolge počitnice…
@strojnik: jaz tudi tako mislim! Pa da ne bom egocentrična, tudi jaz tebi privoščim en lep dopust.
Hm. Seveda še enkrat izražam obžalovanje, ker nisem mogla zraven. Torej .. mene pa včasih vseeno fascinira vestno posnemanje, morebiti celo z malo pretiravanja v smislu poudarjanja določenih valovnih dožin, tam okoli 500 nm. Si videla tole v živo?
Drugače pa seveda še vedno navijam za Miroja, v kateremkoli njegovem obdobju pač …
Ne, nism še bila v Ghentu, ampak takšna dela me (kljub temu, da jim priznavam velik pomen) nekako ne potegnejo. Sicer se rada sprehodim skozi kaj uffizijevskega, ampak katarze zame tam pač ni…
Miro? Mislim, da moramo spet malo v Španijo.
Meni v zbirki manjkajo Asturija, Galicija inu Baskija
uau, impresivno, kolegica!
Galicija in Asturija manjkata tudi meni, Baskijo pa sem že videla… in sploh doživela. Šla bi še v Toledo, ne vem točno zakaj, nekaj metafizičnega me vleče tja. Sanjam pa o Andaluziji, vsako noč.
Lahko sem najprej jaz tebi vodič po Andaluziji, nato pa ti meni po Baskiji, potem pa še potovanje v neznano po severu? Greva kar jutri
o tem bi se dalo še debatirat
sam zaj nimam tolk časa…do abstraktne umetnosti gojim poseben odnos, z neko zdravo distanco…kar mi je “too much”, mi je “too much” hehe…nekateri masterpiece tako negativno vplivajo name, ratajo mi prav zoprni, gredo mi na živce, motijo me …ker mi ne dajo možnosti, da se vživim vanje…OBOŽUJEM UMETNOST že od kar pamtim…in v vsakem obdobju najdem svoje favorite, ampak pri abstrakciji so redki…res mora biti prijetna in po meri prav in samo za moje čute 
ta v postu mi je blizu.
“ker mi ne dajo možnosti, da se vživim vanje” - v bistvu da se popravim, veliko je takih, v katerih se nikakor ne morem najti, pa ravno dopuščajo na tisoče interpretacij, vsakemu svojo…ampak se nekako ne prebijem skozi…
Včasih mi je štosno, kako dolgo nekateri stojijo pred sliko, ampak ko vidiš da iščejo tisto nekaj na silo, se trudijo….drugo je, ko te slika očara in te poskra vase ter obstojiš pred njo, ker podoživljaš zgodbo…jaz recimo, med drugim!, obstojim pred Warholovim zapisom: I wonder if its possible to have a love affair that lasts forever
aja, pa še nekaj…loti se Platforme, če si že prebrala “..področje boja”
Ana
@Dorothy: saj Andaluzijo poznam, tiste sanje so bolj podoživete.
Lahko bi se kaj zmenle, ko se vrneš iz dežel kefirja in stoletnikov. Če ti ne bodo naglavne rute preveč zadišale. 
@anna: ja, siljenje je neumno, se strinjam. Mora te poskrkat, kot si rekla, ne da se prebijaš. Itak, da abstraktna marsikomu ne štima, meni pa recimo ne štima vseh miljavžnt vnebovzetij, vnebohodov, oznanjenj, itd. Mora biti res neki posebnega, da me pritegne, saj se mi že zaradi zlajnanosti motiva ponavadi upre.
Itak, da ti je ta v postu blizu… To je Kandinsky… He is perfect.
Platformo sem že prebrala.