Samotarkin dopust
Komentiraj
Objavil/a Marija 29.06.2008 ob 12:06 ob 12:06 pod mojeMisli
Včeraj sem šla na družinsko srečanje razširjene družine. Zelo razširjene. Marsikaterega polbratranca, marsikako polsestrično sem videla prvič. Prav tako daljne tete in strice, očetove bratrance in sestrične, njihove žene in može, pa otroke otrok. Ko me je med pomenkovanjem, pivom, čevapčiči in cigaretnim dimom zaradi lastne neprevidnosti sonce skurilo po ramenih do zapeljive rdečice kuhanega raka, sem se vendarle za nekaj minut odplazila v senco in na samem opazovala to veliko reko sorodnih genov, ki mi je bila prav všeč. Za trenutek sem se počutila kot del velike družine. Ob enem pa sem nehote jasno začutila ostri kontrast med to mehko velikostjo in svojo ošiljeno samozadostnostjo.
Nekateri se rodimo kot samotarji. Čeprav po preddispoziciji to nismo, nas okolje vendarle vzgaja v samskost. Morda je krivo dejstvo, da nimamo bratov in sester, morda razhajanje z vrednostnim sistemom staršev, morda to, da že v rani mladosti nočemo brez kritičnega pomisleka vleči v isto smer z danim kolektivom, ampak potegnemo le takrat, ko se nam zdi smiselno. Variacij je nešteto. Mali fantek z motnim pogledom, ki na robu igrišča pozorno spremlja igro sovrstnikov, a se jim ne pridruži. Ne daje pobude, niti se ne odzove na prijazna povabila ali nesramna zbadanja. Je tako zelo plašen? Vzvišen? Le kaj se mota po tisti mali zamišljeni glavi z motnim pogledom? Ali pa deklica, ki tako sovraži ljubke bele nogavičke z odtisnjenimi bleščečimi metuljčki, v katerih mora stati pri miru, ovesili pa so jo tudi s torbico in pentljico, da nenadoma meni nič tebi nič objestno zašprinta po peščeni poti, predvidljivo pogrne kot je dolga in široka ter raztrga tiste bele nogavičke. Samotarji, ki odrastemo v tiste, ki namesto razkazovanja zadnjih modelov kopalk na takih in drugačnih plažah vročico poletja hladimo v knjižnicah in oprezamo skozi špranje med policami za zadnjimi modeli motnih oči ostalih knjižnih moljev.
Seveda ne bi bili čistokrvni, če se v nas ne bi nahajala tudi rahla primes čistega nasprotja. Tako tudi mene, samotarko, še huje, individualistko po duši, včasih katapultira v srčiko dogajanja, mogoče celo na plažo med zadnje modele kopalk. Ne morem se sicer otresti motnega pogleda in trmastega neodobravanja belih nogavičk, kljub temu pa uživam v drugačnem prostorčasu, kot ga zavzevam ponavadi. Zdi se mi kot dopust. Napolni me z energijo, izprazni mi glavo, za sled pusti še kako lahko idejo. Včasih tudi ramena v barvi kuhanega raka, ampak to bom že preživela. Še vedno bolje ramena kot lica.
Se rodimo kot samotarji, pa vseeno je fajn vedeti, da imaš toliko simpatičnih sorodnikov. Vsi potrebujemo skupnost. Čisto vsi.
Samota je eno, osamljenost pa nekaj
drugega, kar je lahko močno nevarno.
Osamijo te lahko čreda, ki vpije v
en rog, bleščeča lepota (kopalk) ali
denimo brezobzirnost sistema, ki te
duši, ker se ne strinjaš. Brez ljudi
pa ne moremo biti, ker izmed vsakršnih ovc se najdejo podobno
všečni kozli. Vsak tudi poseduje
pamet, kakršno si zasluži. Dobre misli!
Tudi jaz ne maram belih štumfkov. Veliko raje grem bosa v knjižnico.
Nismo vsi ovce s črednim nagonom!
zakaj pa motni pogled?
prej ali slej po prišel pravi nasproti… pa boš spoznala še kakšen posebni nivo življenja. Za sedaj pa si čisto na pravi poti.
@Dajana: ja, potrebujemo skupnost. Če je simpatična, še toliko bolje.
@dario: seveda, se strinjam, da sta samota in osamljenost dve precej različni stvari. Poznam obe, k sreči pa osamljenost redko doživljam.
@sloncica: ja, sploh zdaj poleti se da lepo preživeti brez štumfov, takih in drugačnih.
@drej: ne, nismo. Nekateri smo trmasti gamsi, ki grizemo v velike naklone. Vse fajn, če nam ne spodrsne. Potem se gremo pogosto crkljat k čredi.
@Lan: hm… ne vem točno, kar zapisalo se mi je. Ni mišljeno slabo, daleč od tega, jaz imam pač vedno raje stvari narejene bolj na mat kot na sijaj. To je tak pogled, ki ni najbolj svetel in bleščeč (v naivnem smislu), ampak nekako pozna tudi ozadje, vidi širšo sliko in zaradi tega nekoliko pomotni. Recimo.
@blue73: hm… mogoče, čeprav se mi zdi, da če je človek enkrat samotar in individualist po duši, se težko precej spremeni v partnerskem odnosu. Tisti osnovni čas s samim seboj mora še vedno obstajati.
pod motnim pogledom sem si vedno predstavljal takega brez iskre.
hvala za novo predstavo.
A si za eno kavo z mojo malenkostjo?
@Lan: no, kaj pa vem… mogoče pa samo nakladam?
@babaganoosh: sem ti že odgovorila na mejl.
Imaš bogove, ki so vse- ali skoraj vsemogočni, živijo zunaj prostora in časa, pa se odločijo, da se bodo inkarnirali in nekaj časa živeli med ljudmi kot ljudje.
Ni čisto isto, ampak če si geek kakršne koli vrste, ki je zanemaril integracijo v družbo zaradi razvijanja kakšnih obskurnih samotarskih znanj, imaš prednost, kajti od družabnih aktivnosti nisi odvisen. Če te kdaj prime, da se jih vseeno udeležiš, se moraš sprva naučiti sproščenosti in družabne interakcije, ampak ni problem, sploh če si geek tehnične vrste: ti so namreč nadarjeni za opazovanje in posnemanje. (Paziti moraš le, da se vprašaš, kako se ti družabni ljudje počutijo navznoter, da se lahko tako obnašajo navzven. Posnemanje zunanjih znakov je lahko katastrofalno, kot osvajanje po receptu.)
Iz prve roke: lahko si nepoboljšljiv geek (kodiranje pozno v jutro, vidni uspehi na M:tG turnirjih, Rolemaster, enciklopedičen pregled po računalniških igrah zadnjih petnajstih let), pa ti ni treba biti brez, če se le odločiš, da ne boš antikonformist, temveč akonformist.
Hihi… zelo prisrčen komentar. Bogovi, ja.
Naučit se družbeno interakcijo je meni kar težko, čeprav se z leti boljša. To, kako se počutijo navznoter, je zelo res. Tudi jaz sem imela že precej patetične poskuse posnemanja zunanjih znakov. Sicer ne pri osvajanju, ampak je bilo vseeno boleče.
Sicer pa postajam vse bolj geekless. Ali se mi pa samo zdi.