Asinhronost v kislem
Komentiraj
Objavil/a Marija 2.07.2008 ob 11:59 ob 11:59 pod mojeMisli
Okus po kislem ni eden mojih favoritov. V solate in ostale jedi tako vse kiselkasto odmerjam skrajno previdno. Pravzaprav je edina kisla zadeva, ki mi je všeč, limona. Še najraje v obliki limonade ali sladoleda. Dokončno pa sem opravila tudi s kislimi kumaricami.
Vsako leto, nezgrešljivo, predvidljivo, bolj gotovo kot pasji dnevi, se pojavi to blazno zoprno obdobje kislih kumaric. Če bi šlo samo za medijski mrk, bi že potrpela. Ampak ta kislavost se je uspela razširiti tudi v vse pore, dobesedno difundirala je v vse, kar me obkroža. Ljudje so leni, nobenemu se nič ne da, izumrla pročelja mest poseljuje edino sopara. Vsi se pražijo na morju ali vsaj jadikujejo o tem, kako bi se pražili na morju, z nekaj redkimi izjemami, ki zanesenjaško načrtujejo, kako bodo že petnajstič položili to ali ono transverzalo. Kot da vdihnemo in izdihnemo samo še na ukaz, spimo, uriniramo, fukamo na ukaz, se pražimo in potem hladimo na ukaz, ukaz, ukaz, ukaz, blesavi stroji brez možganov. Zakaj si človek počitnic ne bi privoščil aprila ali oktobra?
V naravi in družbi pogosto najdemo pojave, kjer se več posameznih enot uskladi, v preseku new age-a in moderne znanosti bi mogoče lahko rekli deluje sinergično. Taki pojavi so fascinantni, saj se poleg dinamike posameznih gradnikov vzbudi tudi kolektivno sinhrono dogajanje, ki ponuja novo izkušnjo. Recimo orkester, ki definitvno izvede nekaj več kot samo vsota vseh posameznih glasbil, ali pa sinhrono plavanje. Jata ptic, roj čebel, delovanje laserja, širjenje impulzov po možganih. Lepo. Žal, za razliko od narave, v družbi pogosto naletimo na negativna presenečenja sinhronosti. Kot bi udarili na gong na biološki uri, se poleti valilnice idej in zamisli spremenijo v mrtve doline, polne mrhovine, kjer uživajo edino mrhovinarji.
Jaz čas kislih kumaric bojkotiram. Lani sem preživela pri 40°C pod milim nebom, tako da me vse, kar ima spredaj le trojko, sploh ne gane. Uživam v dolgih dneh, ko mi ni treba prižigati luči pri delu, branju, na sprehod v mraku se lahko odpravim ob 9ih zvečer, imam čas za vse, kar mi pade na pamet. In nikomur ne dovolim, da bi mi te čudovite dni, po katerih tako hrepenim pozimi, skisal z asociacijo na praženje kot edinim možnim scenarijem. Še ena priložnost, kjer sem - kako neobičajno - z užitkom asinhrona.
zdaj razumem kisla jabolka in čežano.
všeč mi je, kadar razumem kaj več.
očitno se ne gibljeve po istih koordinatah, četudi po istem mestu: sploh še nikogar nisem slišala stokat, kako se mu nič ne ljubi in bi bil raje na morju. pravzaprav vsi, ki jih poznam, delajo in načrtujejo dopust kje drugja, če sploh. meni je ljubljana najlepša poleti. recimo zjutraj, ko še pohlevno sonce liže granitne kocke in so obrazi delovnih ljudi na cesti povsem drugačni kot pozimi. pa prazna je. prazna sončna ljubljana je itak nekaj najlepšega.
(glede kislega se pa strinjam)
@Lan: jabolka so šolski primer.
@zelena: trenutno se res ne gibljeva po istih koordinatah, jaz sem precej stacionarna in daleč od lj. V tem času se še strinjam s tabo, zdajle še ni najhujšega navala kislih kumaric. Pride čez kake 14 dni oz. en mesec. Do prazne sončne ljubljane nimam najboljšega občutka. Sumim, da zato, ker sem za večino vikendov šla domov in tudi poleti nisem bila prav veliko časa tam, tako me je, kadar je bilo drugače, navdajal čuden občutek. Naj ob tem dodam, da sem bila pogosto blagoslovljena z mansardnim stanovanjem, kar je poletne užitke včasih malo pogrelo.
Hahaha - maš pa hude: “.. sinhrono plavanje. Jata ptic, roj čebel, delovanje laserja, širjenje impulzov po možganih…” Ostani še naprej pozitivno presenečenje asinhronosti.
Se bom potrudila.