Spoznanje
Komentiraj
Objavil/a Marija 4.07.2008 ob 01:11 ob 01:11 pod hecnarije
Včasih nekaj v življenju ne štima. Ne veš točno kaj, samo čutiš, da ni ok. Ker ni preglasno, pometeš pod preprogo. Potem je nekaj časa mir, dokler enkrat mimogrede ne opaziš, da se ti roke tresejo bolj kot običajno. Kavo začneš piti tako, da skodelico držiš z obema rokama. Občasno te v grlu davi in v prsih stiska. Misliš, da je samo trenutni stres.
Ko se po enem letu ne neha, posumiš, da bi utegnil biti ostanek dogme. Prekineš vsak stik z religijo, a ni opaznega izboljšanja. Zamenjaš barvo obleke, frizuro, simpatijo do politične stranke, variiraš stopnjo socializacije od enega do drugega ekstrema. Nič. Davljenje ostaja.
Po dveh letih se pojavijo migrene, seneni nahod, dioptrija in enormna čustvena vzdražnost. Posegaš po pain killerjih, antihistaminikih, alkoholu, travi, začneš kaditi. Ni opaznih sprememb, s to razliko, da včasih ne veš, če je glavobol povzročil maček, nepravilna širina žil v glavi, napetost vratnih mišic, zabiti sinusi ali nizek pritisk.
Tretje leto poskusiš z askezo in samoto. Veliko bereš, razmišljaš, živiš skromno. Tik pred živčnim zlomom ti postane jasno, da prevelika koncentracija ljudi nikakor NI bila problem. Davljenje in stiskanje sta še vedno prisotna, le da sta zdaj že zelo domača. Za vsak slučaj prekineš dejavnosti čez vikend.
Četrto leto preizkušaš tehniko voda mi dere v grlo. Dokler ni skoraj prepozno, odlašaš, kljub temu, da ves čas špegaš na uro. Vsaj en dan v tednu celo noč ne spiš. Po izginulem bioritmu, permanentnih podočnjakih in poslabšani dioptriji ugotoviš, da to ni to.
Peto leto preizkušaš različne še neznane projekte in meditacijo. Vsakič, ko se začetno navdušenje izjalovi, si bolj razočaran in vse bolj polziš v apatijo. Prvič razmišljaš o strokovni pomoči.
Šesto leto začneš pisat blog.
In potem ti, nekega prelepega poletnega večera, postane jasno, da si samo falil faks.
A zato tudi mene davi in ne morem spat?
Še dobro da je življenje tako dolgo v primerjavi s sekundo in morda mi uspe stopiti za sekundo ali dve s poti v Nikamor, zaviti stran in tam tudi ostati.
Na srečo danes ni več rigidnosti izpred dvajsetih let. Eno je formalno, drugo je lokalno, tretje je globalno, četrto pa notranje. Naj bo izobrazba, delo, želje, dihanje, brcanje in migetalkanje. Na srečo ni prepozno za duševni Bronhi, ker… Bronhi! Lakše se diše!
Vem, da boš našla in obdržala svoj Bronhi, tako da na koncu koncev in še malo naprej ne bo važno, ali si falila ali ne. Morda pa si to potrebovala, da si se izvalila - iz piščančka v rajsko ptico.
Nekaj nepovezanih idej. Mogoče najdeš navdih.
V srednji šoli sem si dopisoval z dosti starejšim, izkušenim in ciničnim Američanom iz SF. Povedal mi je, da naj se ne sekiram preveč, če se lotim napačnega študija, ker a) je lahko vsaka tematika zanimiva, če se odločiš, da jo boš vzel za svojo, in b) delodajalci v liberalnih okoljih samo pogledajo, ali si bil sposoben štiri leta vlagati energijo v nekaj neobveznega in v veliki meri odvečnega. Eden od izvršnih direktorjev HPja ima diplomo iz gozdarstva. Svojčas direktor Xeroxa ima diplomo iz glasbene kritike.
Muka je početi stvari, ki jih nočeš početi, ali pa se ti dogaja kaj, česar nočeš.
Reče mazohist sadistu: “Muči me!” Sadist pravi: “Ne bom!”
Stoji vojak na straži v dežju. “This is shit.”
En drug vojak trenira s specialci na severu, kros po divjini je skupaj z navadnimi vojaki, potem pridejo do zaledenele reke. Navadni vojaki tečejo čez, specialci minirajo led in potem plavajo čez. “This is pretty good shit.”
Komandos skoči iz helikopterja v morje, odplava do obale, po reki v džunglo, sproti zakolje dva krokodila, ki sta mu napoti, tri dni živi od koreninic in črvov, ko čaka na primeren trenutek, da zavije vrat uporniškemu voditelju. “This is -great- shit.”
General v svoji pisarni prižge računalnik, da bi preveril mail. Mail ne dela. “What is this shit?”
Hehe, v, zmagaš
Na koncu pa “and now something completely different”
Tolažba: po Luhrmannu boš čez nekaj let spadala med najbolj zanimive ljudi 
@sparkica: ja, saj tega se zavedam (vseh globalnolokalnih) in v bistvu je nepomembno. Ampak tako stališče človek lahko objektivno zavzame šele z neke distance. Dokler si še vedno globoko in, pač tarnaš. Vsaj jaz. Hehe, rajska ptica ne vem, če sem, važno je le, da nisem več piščanček.
@v: kot sem rekla sparkici, skušam (vsaj abstraktno) razumet vajini stališči, ampak trenutno še ne gre za neka polnokrvna doživljanja. Verjamem pa, da bodo nekoč prišla in se zelo veselim tega časa. Vmes tu pa tam malo potožim oz. zlorabljam blog za jamranje.
delodajalci v liberalnih okoljih samo pogledajo, ali si bil sposoben štiri leta vlagati energijo v nekaj neobveznega in v veliki meri odvečnega… jap, ali z drugimi besedami, zdržati pritisk in se prilagoditi. O tem sem (ok, rahlo obskurno, ampak vseeno) pisala v postu Pritisk, pa si komentiral samo sick.
@Mate: že s članstvom med nedolgočasnimi bom zadovoljna.
zavidljivo, sa nekaj samo včasih ne štima.
po čem sklepaš, da se tudi lepega poletnega dne nisi zmotila, kot očitno vsako leto doslej?
Mary, Mary quite contrary, how does your garden grow…
I dreamed of being a man-
wake up
and smell the cofee.
I’m just a man.
hahaha Jaz sem to vedela že takoj, ko sem se vpisala… ne šele šesto leto… Ja, pa je pomembno da študiraš nekaj, kar hočeš in kar si želiš! Zelo!
@bbgn: polepšal si mi dan. Res.
@Dajana: nekateri izvejo prej, nekateri kasneje. Vsaka stvar je za kaj dobra.
@Lan: a tebi zmeraj kej ne štima? Meni se že od včasih skoraj zmeša.
Sicer pa, good point… Ne morem bit zagotovo prepričana, taka “spoznanja” imajo večjo moč na kratki rok kot na dolgi. Bomo videli, čez 6 novih let, če bom še na svetu.
In kaj boš naredila? Jaz sem vedela že od začetka, da nisem na tapravem faksu, pa sem ga delala… osem let. Od četrtega letnika je šlo blazno počasi. Ni se mi dalo več. Potem pa sem si ubila v glavo, da bom naredila stvar do konca.
Končala ga bom. Samo to nima v tem trenutku veze. Moje razmišljanje je šlo bolj v smer kaj me je žrlo pretekla leta in ne kaj počnem zdaj. Zdaj sem namreč že pospravila po podstrešju, prilično.
ja, meni se je že davno zmešalo.
Hudo!
Le konec je malo preveč optimističen - slutim, da je veliko več kot pa le faks….
Všečna si, dobro pišeš, imaš vsebino.
Vem, da ti nič ne pomaga, če ti to rečem.
Morda pa le zavedanje, da nisi sama..da še kdo na tem planetu podobno misli, čuti..
@Lan: vsekakor zanimivo zmešanje.
@Lemurian: hm… recimo, da je bil faks katalizator, ki je pospešil in omogočil še razne reakcije in introspekcijo, ki je sicer ne bi doživela.
@zelva_: zelo veliko mi pomeni, če kdo reče kaj takega. Po moje je ravno to pomen pisanja, da imaš občutek, da s svojim sproščanjem ventilov mogoče še komu utrneš kako misel…
In te zgresene stranpoti zivljenja so tisto kar mu daje identiteto. Oz. identiteto dolocenem zivljenju.
Eni Julijo, eni pa FMF.
mah ..
V življenju ne štima nikoli.
@Linked: Julija (če misliva na isto) je končala s strupom. Zelo nevzpodbudno.
Sicer pa, itak, pot kot zgrešeno lahko definiraš šele, ko hodiš po njej, prej je samo čisto možna pravilna pot. In če se preveč bojimo napačnih, obstanemo na mestu.
@Luka: razen tu pa tam.
Vsaj kot je meni znano, ne misliva iste - “moja” je Presernova in pooseblja pot.
Glede definiranja zgresenih poti imas pa prav. Me je pa tvoj opis pekoce spomnil na Feynmannovo sestevanje vseh moznih poti.
Spomnim se, da sem ta vnos bral že nekaj časa nazaj. Že takrat se mi je zdel dober, pa sem potem malo pozabil nanj.
Po enem letu je pri meni še vse normalno oz. tako, kot je bilo pred faksom, tako da se nimam česa bati?! Kljub razočaranju poskusi najdit nekaj dobrega v tem, nenazadnje 6let le ni kratka doba in prepričan sem, da si dosti žrtvovala zanjo.
Še se vrnem.
@Linked: eh, na koncu se izkaže, da je cilj le vmesni cilj in da zgrešena pot niti ni tako zgrešena. Važno je gledati naprej.
@tine: po enem letu lahko človek ve le malo. Ničesar se nimaš bati, če se na svoji poti počutiš dobro.