MaryLand

Obstaja trivialna zgodbica v treh stavkih: Dva zapornika sta bila zaprta v isti celici. Vsako noč sta skozi isto okno gledala ven, na prostost. Eden je videl blato, drugi pa zvezde. Posmehovala sem se ji, z vsem razpoložljivim cinizmom, ker me je tako dobro opisovala. Jaz sem tisti zapornik, ki je videl blato.

Nikoli nisem znala videti zvezd, razen v primerih, ko je moj zorni kot lahko zajel le zvezde. Kadar blata sploh ni bilo na vidiku, takrat sem ga lahko odmislila. Takoj pa, ko se je prikradel sum o njegovem obstoju, sem pogledala dol in nisem mogla odmaknit oči od njega. Toliko brilijantnih idej sem imela. Toda zdele so se mi kot biseri, ki jih bom vrgla svinjam, v blato. Nisem verjela vanje in vase. Počasi so zgnile v meni in res postale tisto, kar sem verjela, da so: blato.

Navkljub dejstvu, da sem hotela biti borka, sem vedno bila begunka. Vdajala sem se, vedno in povsod. Prepričevala sem se, da se ni vredno boriti; da nimam dovolj sredstev, dovolj energije, da se sploh nočem boriti. V resnici me je bilo samo strah tveganja. Strah me je bilo, da bi se borba izkazala za uspešno, kajti potem bi morala dopustiti možnost, da ob blatu lahko obstajajo tudi zvezde, pa čeprav ena sama zvezda v celem vesolju blata. To bi zahtevalo nov scenarij, nov pogled, jaz pa sem bila konzervativna in hotela sem ostati pri tem, kar sem poznala. Bila sem tisti mali človeček, ki sem ga tako prezirala; tak, ki bolj ceni varnost kot svobodo. Posmehovala sem se drugim, ker sem v njih videla samo sebe in če sem se smejala dovolj naglas, nisem slišala resnih vprašanj znotraj. Šilila in ostrila sem svoj cinizem, dokler nisem verjela, da sem že od nekdaj bila taka in da možnosti izbire sploh nikoli ni bilo.

Presedalo mi je širiti dobro, karkoli naj bi že to pomenilo. Zdelo se mi je ceneno in neestetsko. Sovražila sem misel, da bi me kdo videl kot nekakšno guvernanto, kot doktorico kurje juhice.  Hotela sem več kot kurjo juhico in zdelo se mi je, da to več lahko dosežem samo s popolno negacijo vsega, kar je kdajkoli letelo mimo kakšne kurje juhice. Moja nagnjenost k napuhu je stabilno rastla in kljub temu, da sem si ga želela na vso moč izkoreninit, ni šlo, kajti prav moj napuh je poganjal vse, kar se je dogajalo, vse bredenje po blatu in iskanje skrivnih zakladov, ki naj bi se pokazali kot nagrada takrat, ko si blaten do vratu ter čez, ko te pokriva nekaj debelih plasti.

Zdaj mi je žal. Za vse ideje, ki so zgnile, za projekte, ki sem si jih želela izpeljati, pa se na neki točki niso zdeli dovolj vredni izpeljave, za krožnike kurje juhice, ki sem jih besno zalučala ob steno, čeprav bi morda koga nasitile. Včasih tudi mene.  Žal mi je, za vse službe, ki sem jih zavrnila, ker me je bilo tako peklensko strah, da se ne bodo iztekle po mojih pričakovanjih, za številne fante, ki sem jih odpikala že na začetku, za usluge, ki jih nisem naredila.

Nisem danes zvečer postala boljši človek in nisem naredila radikalnega plana v spremebi življenjskega sloga. Taki plani se redko obnesejo. Vem samo, da sem se naveličala blata in cinizma kot orožja proti trivialnemu. Rada bi vsaj stegnila roko proti kakšni zvezdi. Mislim, da je vsega kriva mama, ki mi je danes pred  odhodom pripravila poln krožnik kurje juhice.