MaryLand

Neobvezujoče podajanje

Zadnje dni se učim žonglirat. Znanec mi je med nekim lenobnim posedanjem pod velikim dežnikom nekoč omenil, da si nekaj denarja prisluži tudi z žongliranjem, pa sem se mu samo vljudno nasmihala, misleč, Tu se pa moja naivnost neha. Prejšnji teden sem med vonjem po borovcih in soli naletela nanj - in na leteče keglje. Ni trajalo dolgo, da sem prosila, če lahko poskusim, potem, če mi lahko izda kakšno tehniko učenja, potem, če lahko vadim. Zdaj imam keglje (ki mi jih je nesebično posodil drug prijatelj za nedoločen čas), utrjujem svoje nadlahtne mišice, krepim levo stran telesa in enkrat za vselej, tudi dobesedno Mojstra lutkarja in vse nitke pošiljam v k…

Vezi štejejo. Najbolj od vsega. Ampak ne trde, ostre, v meso rezajoče vezi, zaradi katerih se ne moreš premaknit niti za en milimeter. Lahke, virtualne, neobvezujoče vezi, ki jih hočeš tvorit, vezi, ki nastajajo vsak trenutek sproti, ko si podajaš nekaj nadnaravnega… Nedeterminističen scenarij, kjer individualisti lahko ohranimo svoj karakter, kljub temu pa nismo popolnoma izolirani. Toliko let sem iskala naravo teh vezi in počasi se začenjajo oblikovat iz teme. Nisem človek, ki bi pripadal grupi, identiteta skupine me duši. Včasih že takoj na začetku, včasih čez čas. Rada pa izmenjujem misli, poglede, nasmehe, čustva. Podajam svoja občutja in lovim občutja bližnjega, z realnim zavedanjem, da na novo ulovljena občutja niso moja, kot niso v resnici moja niti vržena, edino, kar je moje, je spretnost podaje, da nekomu namenim kar najlepši sprejem.