MaryLand

Peklensko božansko

A ti boš potem za celo življenje ostala v srednjem veku? Me je vprašal Dante.
Namrgodila sem se. Pusti me pri miru. Žalujem.
Prav, potem pa žaluj, je skomignil z rameni in pomočil gosje pero v temnomodro kri eksotične živali.
Dobro, dobro, sem se vdala. Samo ne pozabi me nekje sredi vic. In skočila na glavo v Božansko komedijo.
Srčece, sem ga slišala zavzdihniti nekje izpod epskega neba, tebi še iz pekla ni uspelo priti.

T0 je čisto res. Še vedno mi ni uspelo priti iz pekla. Delno zato, ker imam rada Vergila in takoj, ko bova stopila v inferno, bom vedela, da ga ne bo več dolgo ob meni. Delno zato, ker dvomim, da me Beatrice lahko navduši. Jah, lepota, milina, prijaznost… Kaj pa zvitost, premetenost, drznost? Skoraj bi se javila za Vergilovo pomočnico, če me ne bi grizla radovednost, kaj nebesa sploh lahko ponudijo.

V peklu se človek naleze peklenskih navad. Drugače ne gre. When in Rome, do as the Romans do. When in hell, do as the devil does. Zakaj se spuščaš na tak nivo, so me spraševali osupli gledalci, ko sem mlatila nekoga s kostjo. Ni to… skrunitev? Tebe same, poštenega dvoboja in okostja pokojnika? Čemu mu ne napišeš pisma, zapečatenega s pečatom tvojega položaja, odtisnjenega v vosek tvoje duše? Jezno sem udrihala, da so sklepi boleče rožljali. Zato|ker|prijazno|pismo|nič|ne|pomaga. Malo sem postala, vsa zadihana. In sploh - kje naj najdem vosek? Samo še stenj mi je ostal, od te majcene svečice, vosek sem že ves pretopila v te preklete pečate. Potem so molčali, jaz pa sem ritmično udrihala dalje, dokler me ni izdala zmanjšana kapaciteta mojih pljuč - posledica pretiranega kajenja.

Naslonila sem se nazaj, Vergil pa mi je prinesel kozarec cedevite. Vitamini, je rekel. Ponudila sem mu cigareto iz že skoraj praznega zavojčka, pa je odkimal. Drugič, je pomodroval, v prvem krogu. Doma.