Cena demokracije
Srce me boli, ko berem o velikih upih velikih ljudi. Ker vem, da bo vse skupaj slej ko prej zgnilo v kompostni jami časa, se zlorabilo, umazalo, poteptalo, raztrgalo, predrugačilo in se v najslabšem primeru prostituiralo okrog temnih vogalov.
Svoboda govora in tiska je vrednota, za katero bi bila sama kako stoletje ali par desetletij nazaj pripravljena prestati marsikaj. Velikani so umirali ali životarili na obronkih kvazi življenja, obrobljenega z bodečo žico režima. Skrivaj so se dobivali pogumni ljudje po kleteh in barakah in se silili v določene frekvence, da bi jih nekdo slišal. Nekateri so potrpežljivo čakali na oko kamere in zažareli s svojim sporočilom kot meteoriti v atmosferi, potem pa jih je pogoltnilo nekam v ozadje, za realne ali psihične rešetke. In ko je kazalo, da lahko naglas poveš, kar misliš, ko te niso več zaprli, če si iz objestnosti pljunil na sliko predsednika ali v lokalnem glasilu objavil svoje mnenje o tem in onem, smo se nasmihali; demokracija.
Dve poti obstajata za zatiranje koncepta: ena je frontalna, groba, z odprtimi kartami, druga pa hinavska. Prvi se reče prohibicija, drugi pa demokracija. Pri prvi točno vemo, o čem se sme in ne sme govorit. Govorjenje o stvareh, o katerih se ne sme govorit, ima posledice: socialno izobčenje, zaničevanje, nasprotovanje, grožnje, zapor, uničenje dobrega imena, nasilje s strani sistema. Druga pot je čisto nasprotje: govori se lahko o vsem. Vsakdo lahko govori o vsem. In ker vsakdo lahko govori o vsem, nenadoma nič ni več pomembno. Nikogar ne zaprejo, nič ne odmeva, nihče ne stoji za svojimi besedami, nihče za ceno svojih besed ni pripravljen zastaviti en deci mlačne vode. Množičnost je tista, ki krmili ponudbo. Ker je večina ljudi povprečne nadarjenosti, povprečnega zanimanja in povprečne odzivnosti, je logično, da v ponudbi izstopa - povprečje.
To je torej cena demokracije, našega veličastnega približka, če ne kar ekvivalenta, svobodi govora. Povprečnost, v najboljšem primeru. Niti za las dvignjen nivo, za dosego katerega bi bilo treba vložiti vsaj trohico truda. Ves čas enaka, siva povprečnost, sistem, v katerem ima vsako polpismeno tele pravico ustvarjati, kreirati mnenje ravno tako kot umetnik ali intelektualec vrhunskega kova. Pa ne samo to. Taisto tele se ima tudi pravico sklicevati na bogvekatero svoboščino, da je vsako stališče, ki njegovo teletavost razglasi za teletavost, nujno subjektivno. Da torej ne more in ne sme obstajati nekaj ali nekdo, ki bi rekel bobu bob in teletu tele. In seveda za svoje mukanje ni pripravljen prevzeti niti za eno pomuljeno bilko odgovornosti.
Solženicina smo posthumno zadušili s popkornom.
Zapisal-a Marija v 24.08.2008 ob 01:20 pod Slovenija&svet
Treba je spoštovati človekovo pravico do lastnega mnenja, ne pa nujno tudi mnenja samega.
Živim za dan, ko bomo intelektualci uvedli razsvetljeno diktaturo.
komentar avtor v — 24.08.2008 @ 08:18