MaryLand

Vonj po jeseni

Ne bi mogla reči, da sem srečna, pod svinčeno pokrovko današnjih oblakov. Toda tudi nesrečna nisem. Obsijani, sončni dnevi me že od rane mladosti navdajajo z rahlim dvomom: kičasta modrina neba, ki se zaletava v (ponavadi zeleno) obzorje, skoraj grozljivo šepeta, da bi vmes lahko obstajala tudi neka metafizična razpoka, skozi katero bi potegnilo vso sončnost in obsijanost v neznane dimenzije, jaz pa bi obstala sama sredi sveta, s široko razprtimi vekami, soočena s kako škrlatno nevihto. Hvala lepa. Oblačen dan izgleda bolj zanesljiv, bolj verjeten in manj grozljiv. Predvsem pa manj kičast. Estetika ima vedno zadnjo besedo.

Z veseljem pričakujem jesen. Zima, pomlad in poletje so letni časi… Jesen pa je Letni Čas. Zdi se mi, da v jeseni vse najbolj živi, vse, kar je v prejšnjih obdobjih spalo, se prebujalo ali drnjohalo siesto. Kot bi se vsi zavedali, da so nam zdaj štete minute in da jih moramo preživeti polno, izpolnjeno. Ljubim vonj usnjenih jaken, lahkih semiš gležnarjev in vonj vseh torbic, ki bingljajo čez ramena. Kajti poletje je zanikalo obleko, zreduciralo jo je na obronke moralnega in minimalnega, jesen pa daje priložnost, da spet oblečemo tisto, kar imamo radi, v neskončnih variacijah, brez omejitev prehude vročine ali prehudega mraza.

Ljubim tudi jesenske plodove, liste, ki se še posebej elegantno, v svojem labodjem spevu zvrtinčijo iz vej, gomolje krompirja, ki jih izkopljemo na površje, jabolka, gobe, kostanje, otožno cvetje, ki odhaja dostojanstveno preko kričečih barv bližnjega poletja, umirjenih vijoličnih odtenkov jesenskega podleska, dokler na koncu ne ostane praktično samo oblika brez barve, zadnja postaja, na kateri izstopijo še krizanteme, elegantne in ponosne, potem pa življenje zdrsne v čebulice in korenike pod zemljo, nad njo pa sta veter in voda tista, ki imata oblast nad rožami - tokrat ledenimi.

Jesen je bila zame, zmedeno bitje, ki je vedno nekako v protifazi z vsem ostalim, simbol začetka in priložnosti. Kot da v jeseni diham bolj globoko, oči razpiram širše, se smejim bolj iskreno, kot da se prebujam iz dolgega poletnega spanja, kjer se mi je sanjalo o hrepenenju po akciji. Zato zdaj uživam, živim na polno, tudi pod oblačnim nebom svinčenih pokrovk, tudi med sunki mrzlih vetrov in kičastih vsadkih indijanskega poletja, uživam v tem darilu narave, vse do prvega novemberskega dežja. Potem bom začela odštevati dni do zimskega solsticija. Ampak to je še daleč.