MaryLand

Enkrat geek, vedno geek

Včasih me ni bilo sram, ko sem se zavedla, da sem, noja… nekoliko geekish. Sicer sem si definicijo priredila nekoliko po svoje, v kakšnem ohlapnem rokavu entuziazma nad čemerkoli sem se vodno počutila doma, medtem ko so me tesni povoji igričarskih serenad že v pogojniku odbijali. Če so čistokrvni geeki na severnem polu in najbolj antigeeki na ekvatorju, recimo, da mi ravno še uspe videti auroro borealis.

Tako kot se dogaja v vsaki spodobni risanki, je šla tudi ta čudovita karakteristika moje osebnosti na dolgo potovanje. Preizkušali so jo, na načine, ki jih človeška domišljija ne more sproducirati: potrebna je bila pomoč nadnaravnih sil. Ko se je izkazalo, da se me na parketu maksimiranja popularnosti ne bo dalo ravno priviti, so se, Oni, The Others, zatekli k preverjenim bibličnim metodam, natančneje k Jobu. Če vam naravne danosti niso naklonile spontane biblične vzgoje in živite v zmoti, da so v stari zavezi kratko poteknili Adam in Eva, Abel, Goljat ter Samson, naj vam povem, da vsi skupaj niso niti za enega Joba. Job je AntiFaust: priden in bogaboječ, nič ne šušmari s hudičem, skratka zgleden v vseh ozirih, kljub temu pa ga oba pola metafizične eksistence skušata, zdi se, da bolj iz golega dolgčasa, če že ne iz lastne objestnosti. In Job vse preživi, smrt bližnjih, izgubo premoženja in celo odurne ture na telesu, brez da bi preklel Boga. No, enkrat zarentači nad dnem, ko se je rodil, to pa je tudi vse. Slepo, brezpogojno vdan brez šuma na srcu. Geek pač.

Tudi jaz sem že preklela dan, ko sem se odločila (khm.. predpostavimo za trenutek, da obstaja svobodna volja) za aspiracijo, ki mi bo gonila življenje. No, pravzaprav že kar nekajkrat. In vendar se, neumna in po srcu preprosta kot Tantadruj, vedno znova ujemam v isto zanko! Že naredim križ čez vse; visoko nosim glavo in razmišljam o vsem možnem. Potem pa nastopi trenutek slabosti, zgolj majčkena časovna nestabilnost v sicer zelo melanholičnem kontinuumu, ko me nekdo lepo, skoraj spoštljivo pogleda v oči in reče, naj še malo pogledam ta problem, ker so rezultati zanimivi. Naj naredim še kak graf in pokomenatiram, sicer bi mi lahko dal tudi devet, ampak oči govorijo, saj gre tako za dušo in za resnico, kajne kolegica…

In jaz, simultano utelešenje Joba, Tantadruja in Tartuffa (do sebe, do sebe), ki sem sicer povsem zadovoljna z vsako pozitivno oceno, se ne samo veselo nasmehnem in slaboumno pokimam, jaz oddirjam domov s hitrimi koraki, se usedem za računalnik in cel dan, namesto da bi se učila filozofijo, ki mi bo pojutrišnjem padla na prst na nogi kot nakovalo, navdušeno popravljam grafe in na koncu mi pade na pamet, kako bi bilo lepo, če bi imela za ozadje Chirikov fazni portret!!

Mislim, da sem prekleta za vse večne čase. Najbrž sem v katerem svojih preteklih življenj zamočila razmerje sestavin med kuhanjem zlata ali pa mentorju nisem dovolj hitro prinesla toplih nogavic. Karma pač.