(Anti)utopija?!
Pred volitvami sem brala Orwella, Tisoč devetsto štiriinosemdeset. Zeblo me je, prav do srca. Skoraj so mi zamrznile srčne zaklopke. Sicer se je mraz nalagal na podlago Peklenske pomaranče, Krasnega novega sveta in Dekline zgodbe, da ne bo kdo mislil, da me ena sama knjiga spravi iz tira. Ampak kar je preveč, je preveč. Zdaj berem DeLillov Beli šum. Hvala bogu za postmodernizem.
V naravi mislečega človeka je nujno vsebovana kritičnost. Če so misli ovite tudi s plastjo razumevanja in dobrohotnosti, je kritika konstruktivna, v nasprotnem primeru pa so nerganje po dolgem in počez. Kritiziramo zato, ker nočemo obstati na mestu. Naše življenje je gibanje, mirovanje je smrt, pravi Pascal. In kdo bi želel spremembo na slabše, čeprav je tudi sprememba na slabše lahko boljša od stagnacije? Nihče. Zato smo kritični, ker upamo na boljše.
Včasih poslušam govorance mnogih, kako nam slabo gre. Recesija prihaja, dragi moji, recesija. Sedem suhih krav bo požrlo sedem debelih krav in še malo, pa bomo klečeplazili za egiptovskimi lonci mesa, globalizacija 1.0 je pravzaprav beg v Egipt 2.0, le da tokrat gora pride k Mohamedu. Preobremenjeno gospodarstvo; zatirana kultura; poteptane vrednote; ekspanzija popkorna; anarhija, ki je le še pojem v slovarju.
Sama pa včasih le uspem zadržati jezik za zobmi, včasih, ko se sprehajam po kaki galeriji in ne morem verjeti, da je kolektivna zavest družbe napredovala do te mere, da so Velika Dela na ogled vsem, čeprav večine ne mikajo, a vendar so tam, čakajo na lačne oči, ki se bodo široko razpirale ob zavesti, da se je platna, ki je pred njimi, nekaj desetletij ali stoletij nazaj dotikal Van Gogh ali Rafael. In ne morem verjeti, da imam polico polno knjig, ki jih nihče ne zažiga ali preganja, da lahko mirne duše zleknjena v parku berem Rushdija ali Handkeja, pa me nihče ne bo ovadil. Včasih težko verjamem celo to, da pijem espresso pod drevesom na nabrežju Ljubljanice in me ob tem grejejo že rahlo prosojni sončni žarki ter hladijo sunki vetra. Pijem kavo, mislim na pesem, ki sem jo pred kratkim prebrala ali na izračun, ki sem ga naredila iz lastne radovednosti ali dolžnosti, in nad menoj ne visi nobena smrtna obsodba, za mojim hrbtom ni sence v usnjenem plašču, moje družine ne mučijo v vlažnih kleteh.
Antiutopije so kul. Pa če so vraževernost, zaklinjanje sodobne družbe (raje ubesedimo kot doživimo) ali klofuta, ki smo je vsi velikokrat prepotrebni, da bi znali biti tudi zadovoljni s tem, kar imamo. Zadovoljni pa moramo biti, vsaj do neke meje. Sicer je vsa naša dobronamerna kritika samo neosnovano sikanje malega otroka, ki se mu godi megalomanska krivica, ker so ga že tretjič prikrajšali za liziko.
Zapisal-a Marija v 22.09.2008 ob 12:55 pod mojeMisli
Ampak Orwell vsake toliko zagotovo pomaga. Ali pa Jelinkova. Grenke pilule.
Tvoj članek me je navedel na to, da ponovno vzamem v roke tako Orwela, kot Makiavelija, pa še kaj podobnega za dušo, da se malo prefiltriram in resetiram svoje duhovno stanje v bolj normalno. Opažam, da me že zanaša, ko na blogih naletim na kakšno sprevrnjeno mnenje, lansirano laž, nesramnosti, podtikanja, blatenja in podobna izražanja, ki ponižujejo človeka, tako tistega, ki je miselno nad drugimi, kot onega, ki o tem sploh ne razmišlja. Klobas in ostalih dobrin v izobilju sem že sit, potrebujem več duhovne hrane. Morda bom nekaterim potem celo dorasel.
PS - doslej sem bil na Siol-u “Rak”, odslej “miroslav”, iz tehničnih vzrokov na Siol-u.
komentar avtor miroslav — 23.09.2008 @ 08:51