Šum
Šumi mi v glavi, šumi mi v srcu, v trebuhu in v gležnjih. Cela šumim, ne da bi točno vedela zakaj. Najbrž je kaj takega v zraku.
Šum ponavadi dojemamo kot nekaj negativnega, odvečnega, kot ovojnico informacije, ki se zaradi šuma zabriše. Popačen signal; komunikacijski šum; šum pokvarjene vinilke; beli šum; šum na srcu. Izgublja se jedro, čez se uleže nekaj težkega, nedoločljivega, nekaj kar samo je in nič ne pomeni. Pozabljanje je šum; ljudje, ki pozabljajo, bodisi zaradi bolezni ali raztresenosti, so prestrašeni, občasni izseki šuma prodirajo med območja ostrine in porajajo glodajoča vprašanja in sitne posledice. Šum je kot neošiljen svinčnik - nemoteč, če želiš zgolj narisati packo, in moteč, če želiš ostro začrtati mejo.
Slej ko prej se človek zašumi. Jaz sem se že davno tega. Nekateri sicer trdijo, da je zašumljenost le vmesno stanje in da ga lahko kmalu nadomesti tudi stanje ostrine. Sama v to ne verjamem povsem. Ko enkrat šumiš, šumiš. Sicer si v življenju ustvariš filtre, ki ga uspejo nekoliko prečistiti, odfiltrirati, toda v osnovni percepciji še vedno ostaja. Kot dioptrija, katere naraščanje lahko upočasniš ali celo zaustaviš, lahko greš na operacijo in jo skoraj eliminiraš - toda vid ni nikoli več tak, kot je morda bil nekoč.
Kljub temu je šum zanimiv. Poleg najbolj poznanega, belega šuma (ime je dobil po beli svetlobi, v kateri so enakovredno zastopane vse valovne dolžine svetlobe), ki ga lahko ujamemo v “sneženju” na televiziji, med iskanjem radijske postaje ali če prisluhnemo klepetu v večjem prostoru, polnem ljudi, poznamo še celo barvno paleto šumov. Za beli šum je značilno, da so vse frekvence zastopane enako intenzivno. Popolno nasprotje zvoku glasbenih vilic, kjer slišimo le zvok pri eni sami frekvenci. Drugi primer je pink noise (khm, khm… rožnati šum?). Če je bila intenzivnost (natančneje rečeno energija) belega šuma enako porazdeljena v vseh frekvenčnih intervalih, je pri rožnatem šumu obratno sorazmerna frekvenci, zato mu rečejo tudi 1/f šum (kjer f pomeni frekvenco). Konkretno, intervali nižjih frekvenc vsebujejo več energije kot enaki intervali višjih frekvenc. Še bolj konkretno, vsaka oktava vsebuje enako količino energije. Korak dalje od rožnatega je rdeči ali rjavi šum, kjer je porazdelitev energije obratno sorazmerna kvadratu frekvence (1/(f*f)). Rdeči kajpada zato, da predstavlja rožnati nekakšno sredino med rdečim in belim, rjavi pa ne po barvi, temveč po priimku gospoda Browna, po katerem je poimenovano Brownovo gibanje, ki povzroči signal v obliki rjavega šuma. In Brownovo gibanje, to je šele zanimivo! Ne le, da lahko s tem naključnim gibanjem poskušamo opisati tudi fluktuacije na borzi (poudarek je na poskušamo), veselo matematično modeliramo in ga uporabimo v termodinamiki… Celo Adamsova ladja na neverjetnostni pogon iz Štoparskega vodnika deluje zaradi Brownovega gibanja! Ampak to je že druga zgodba.
Šum je velikorat sitnost in deseti brat, ki bi ga najraje nagnali od doma. Popolna odsotnost šuma pa je utopija, bolje rečeno, antiutopija. Kajti kadar nič ne šumi, takrat se tudi nič ne dogaja, smo zelo blizu absolutni ničli in tam, dragi moji, je mrzlo za znoret. Zato se ne obremenjujmo preveč, ker šumimo; šum nam samo na svoj, neoster, zašumljen način sporoča to, da smo živi in da še migamo.
Zapisal-a Marija v 26.09.2008 ob 01:43 pod mojeMisli
Čeprav je tudi res, da se človek ne more vedno vsem stvarem posvetit (sploh, če želi obenem še kaj povedat). 
Se strinjam z zadnjim odstavkom, enočrtični spekter je sicer na nek način popoln, vsekakor pa je strašno dolgočasen. Ampak, draga moja, pozabila si eno strašno uporabno stvar! (In ja, iz mene govori nedavno opravljeni izpit.) Beseda dneva je avtokorelacija. Avtokorelacija kot odličen način preverjanje samega sebe. Naključnost/neperiodičnost ima svoj čar.
komentar avtor dorothy — 26.09.2008 @ 10:00