Vsakdan
Prijateljica mi je napol podarila napol prodala fotoaparat, ki ga je dobila na nekem fotografskem natačaju. Všeč mi je, bolj po izgledu kot po tehničnih specifikacijah (na katere se z užitkom ne spoznam in jih ne morem presojat). Le spominska kartica mu manjka. Ker kot zaenkrat večna študentka nikoli nisem pri denarju, vneto iščem najcenejšo in obenem najkvalitetnejšo možnost. Tako pred dnevi med večerjo pobaram svoja cimra.
Vprašanje: A kdo od vaju ve, kjer lahko poceni dobim SD kartico?
Odgovor: A k Pahorju se boš včlanila?
Toliko o vplivu politike na naš vsakdan. In ne, ne bom se včlanila k Pahorju, sploh bom postala povsem apolitična oseba, ker imam totalno zmedo v glavi zaradi nečesa, kar tega ni vredno.
Vsakodnevno življenje sicer teče rutinirano, marinirano z obveznostmi. Izpiti so že (skoraj, skoraj, skoraj) mimo, jutri zvečer grem ven (kako sem pogrešala te nedelje!), v ponedeljek zvečer pa berem svoje pesmi v Menzi pri koritu. Če imate čas in veselje, pridite, vabljeni.
Še 3 mesece, si vztrajno mantram, še kake 3 mesece, 4 v najslabšem primeru. In potem bo od mene ostal samo še dim, tako se mi bo mudilo nekam drugam. V preteklih dveh letih sem skoraj pozabila in načrtno utišala svoje ideje o tem, kam želim iti, kje želim biti. Sicer so občasno vzniknile, ampak jih je ravno preproga vsakdana zadušila in utišala. Včeraj pa sem gledala Mrs. Dalloway (dokaj solidna ekranizacija, nič ne bentim) in bolj kot kdaj koli sem se zavedla, da nočem saditi rožic, še manj jih naročati zato, ker je moja edina zanimacija organizacija takih in drugačnih zabav, s katerimi evtanaziram preostanek svojega časa, kljub temu, da me plaši do smrti ravno dejstvo, da gre smrt proti meni.
Zapisal-a Marija v 27.09.2008 ob 16:46 pod mojeMisli
