Magneti, Sonca, Planeti, Opilki
Nekateri ljudje so magneti. Privlačijo. Jaz nisem. Jaz sem železni opilek. Privlečena.
Včasih, ko sem v njihovi družbi, izgubim zavedanje o sebi. Samo oni so. Centri, okrog katerih se dogaja revolucija. In če za moment iztrgam svoj pogled in se ozrem po ostalih, vidim, da so na istem kot jaz: oči lačno upirajo v Sonca, smehljajo se kot na ukaz, čeprav jim ni nihče nič ukazal, oni se samo hočejo smehljati. Prizanesljivo se nasmehnem tem ljudem, včasih se vprašam, če se tudi oni prizanesljivo nasmihajo meni, ko vidijo, kako se mi cedijo sline, ki jih ne uspem sproti požirati. In magneti? se oni prizanesljivo smehljajo meni in nam, ki smo opilki? Se zavedajo naše brezpogojno ponujene pozornosti in se zavedajo tudi tega, da nas potrebujejo, da bi lahko bili Sonca in magneti? Polje obstaja samo po sebi, Sonce sveti tudi, če okrog njega ni ničesar, na kar bi lahko svetilo. Ampak teorijo o Soncu smo zgradili na planetih in teorijo o magnetu na opilkih. Bi jih opazili same po sebi, če se okrog njih ne bi nič zaverovano premikalo po vnaprej določenih tirnicah? Bi vedeli, kaj pomeni magnet, če ne bi opazili čudnega urejanja opilkov?
Vsi smo enako potrebni, da vzpostavimo zavedanje. Le da je Sonce eno samo, planetov pa je ponavadi več. A že en sam bi zadostoval. Poglejte luno, ki je Zemlji to, kar je Zemlja Soncu. Šele ko zares obstaja privlečeno, lahko rečeš, da privlačiš.
Kljub vsemu sem brezmejno srečna, ko name sijejo sončni žarki. Moja nrav se rada martinčka.
Zapisal-a Marija v 30.09.2008 ob 01:27 pod mojeMisli
ne želim verjeti, da resno misliš. saj ne, da bi bila majhnost problem, ampak da si tako majhna v svojih očeh? morda sem zgolj prepoln samega sebe, da bi to znal razumeti, ampak mislim, da je zgolj z drugim newtonovim zakonom moč v čimerkoli uspeti. maso imamo vedno praktično enako.
komentar avtor LanChil(o)e — 1.10.2008 @ 16:44