Meta doživetja

S prijateljem sva debatirala o inspiraciji, o talentu in o kondiciji. Jaz trdim, da je inspiracija vobče prisotna, samo trenutki, ko veš, da bi lahko in to tudi storiš, so včasih zasenčeni, ker nimaš kondicije. Zavedanje teh trenutkov je stvar kondicije. Če ustvarjaš enkrat na pol leta, ker je impulz edino takrat dovolj močan, da se pregrize v ospredje tvojih zaspanih možganov… Škoda. Za vse ostale in najbolj zate. Ker je ustvarjanje “izventelesno” (citiram) in meta (ne citiram) in pač ni enako hrani, seksu in radiatorju. Maslow.

Ustvarjanje, izražanje, pisanje, komponiranje, itd. je v prvi vrsti odločitev. Ne vem, kako je šlo Mozartu in Goetheju, mogoče iz rokava, ampak to ni važno. Večini ni šlo iz rokava. Meni ne gre iz rokava. Meni gre iz truda in bdenja nad črkami, iz mešetarjenja z zlogi, iz presejevanja besed, iz konceptualnih bojev s sintakso in iz hladne vojne s semantiko. Če bi čakala zgolj na vrhunski navdih, bi lahko pisala ravno 3x na leto in še takrat bi vse končalo v ognju in košu. Vrhunski navdih je precenjen. To, kar ustvariš, te pravzaprav presega kot človeka, živi na polju idej in velikemu egu navkljub človek ne more soditi sam popolnoma verodostojno o kvaliteti svojih izdelkov, ker je konec koncev emocionalno podvržen okoliščinam, ki nekaj delajo lepo ali grdo, medtem ko ostali to dojemajo skozi drugačno, bolj statistično oko. Statistika, dragi moji. Skromna in tiha stvarca, ki jo brcamo v ledvice, potem pa se priplazi skozi zadnja vrata tam, ker naša deduktivna logika stori milo smrt. Vprašajte termodinamiko, če ne verjamete.

Najvažnejše je ohranjati kondicijo, s tem pa posledično (ampak nezavedno, da se placebo ne izgubi) nižati prag zavedanja vrhunskih momentov. Zakaj? (Kot vprašanje večera.) Zato, ker nekaterih občutkov ne poznaš ali jih prepoznavaš zgolj v sledeh. In če so te sledi mamljive, orgazmične, samoizpolnjujoče in kaj je še teh ekvivalenc, jim lahko slediš in doživljaš svet ali pa celo življenje za krušno pečjo sesaš palec. Odločitev je tvoja. Ampak bolje na stara leta umreti kot brezzobi starec, ki so mu udarci izbili zobe (in ponos) kot umirati celo življenje kot ohranjen, kvazi veličasten, nedotaknjen, izškatličen Princ, ki živi v palači Brez naporov.

 

Zapisal-a Marija v 3.10.2008 ob 01:46 pod mojeMisli

Marija, pozdravljena.

Odličen zapis je tole! Uspela si zajeti bistvo in to na tak prijetno berljiv, razumljiv in strnjen način. Upam, da mi ne zameriš, ker sem povezavo do tvojega zapisa že sinoči pripela na naš pesniški blog, z namenom, da bi morda še kdo prebral, saj točno to kar opisuješ, občasno (domnevam) vsi sodelujoči med ustvarjanjem ob/čutimo, pa smo morda včasih nerazumljeni med seboj ali pa celo obsojani s strani tistih zgražujočih se osebkov, ki tovrstnega “fluida katarzčnega so-ustvarjanja” (še) niso uspeli občutiti na “lastni koži.” (beri: v duhu) :)

Lep vikend ti želim in dobrodošla na naši strani, dasiravno smo zdaj bolj ali manj jesensko razpoloženi, ko sta tako narava kot blog - v fazi umir(j)anja.

lp, ~ nagajivka ~

komentar avtor prostepoljane — 3.10.2008 @ 07:44

Se strinjam. Kondicija! Ta mi manjka. A mi je lahko kdo kaj pošlje?

komentar avtor mijau — 3.10.2008 @ 08:06

Lep odgovor na razmishljanje ene moje prijateljice…(”Vsak pisec slej ko prej naleti na tisti ZAKAJ pišem. Jaz ga bom elegantno obšla, ker imam že tako preveč zakajev v glavi…”)

Zdaj pa pridi na kavo

komentar avtor buddisth_monkey — 3.10.2008 @ 10:09

Treba je ustvarjati, sicer sem nula. Ne zato, ker bi v resnici želel ustvarjati ali ker bi imel kaj za povedat, preprosto zato, da se zdim sam sebi sploh vreden obstoja. Treba je ustvarjati, sicer sem nula. Ne zato, ker bi v resnici želel ustvarjati ali ker bi imel kaj za povedat, preprosto zato, da se zdim sam sebi sploh vreden obstoja.

:P

komentar avtor buddisth_monkey — 3.10.2008 @ 10:22

Ni vedno isto. Ni za vse isto. Ker zame ni vedno isto.

Navadno reklamarji sami sebi pravijo kreativci. Včasih hočem vzbudit pozornost, včasih se hvalim. Včasih sem torej kreativen. Upam, da še nisem kreativec. Sem dosti raje reaktivec.

Včasih sva dva, včasih smo trije, včasih nas je več. In mi je všeč kako se smeji, všeč mi je iskrica v očesu in želim, da se smeji. In pleše. In ni mi pomembno, kje se bom zbudil.

In včasih ni nič. In je vse. In je nekaj. In je ono. In je kaos. In nastane. In izgine. Lahko brez sledi, če sem ne štejem svojega rahlo začudenega pogleda. Če le vsega skupaj ne predelam v reklamo. Ostanejo in štejejo zakoni velikih števil, zakoni mravljišč. In čas teče. In ti praviš, da se lahko pripraviš?

You are what you it. Pravi Tom Robbins. Zonegavim? Najbrž izgubljeno v prevodu. Priprem oči in gledam po svoje.

Meta je, ko stopiš ven, jasnost pride, ko stopiš noter. Direktno v sredino.

komentar avtor bp — 3.10.2008 @ 11:28

Marija

@prostepoljane: me veseli, da si dodala povezavo, se beremo.

@mijau: kondicija je bolj za izkopat iz sebe ven kot pošiljka, prejeta po pošti.

@buddisth_monkey: pha! (”Everything I say can and will be eventually used against me”??!)

Prvo: tvoja prijateljica se je ZAKAJu takrat res izognila, ga je pa nadomestila s KOMU. Saj veš, aksiomi so lahko takšni ali drugačni, ampak nekaj moraš privzeti. Enako je z THE vprašanji. Nekaj se moraš vprašati.

Drugo pa je čisti cinizem do povprečnega, statistično ustvarjenega človeka (ne do koga, ki ga jaz poznam), ki NIMA talenta, ampak kljub temu sili v nekaj, ker je ponotranjil dejstvo, da družba takim (ustvarjajočim) posameznikom izraža občudovanje. Človek, ki govori zgornje stavke, meta doživetja doživlja drugje, a hinavi do sebe in drugih, ker se bolje sliši, da je umetnik.

komentar avtor Marija — 3.10.2008 @ 11:31

Marija

@bp: hm… zame (ki nisem šovinistično naravnana v prid zgoraj/spodaj, levo/desno, notri/ven, ampak verjamem v popolno iztropnost vsega zavedanja) pa je meta tudi takrat, ko stopiš noter, v sredino. O jasnosti pa nič (ta pride, ko pride… dokaj randomly).

komentar avtor Marija — 3.10.2008 @ 11:37

Sem prebrala pisanje. Sicer nisem razmišljala ravno v tej smeri…(zdaj primerjam ta pogled) A je morda tudi kaj resnice v tem, še posebno tistemu, ki mu je to tudi neke vrste poklic… profesija in hoče ustvarja vrhunske umetnine. Ne vem? Mogoče takrat, ko bi moral kaj spisati po naročilu za nekoga (torej manj iz sebe, ker pač imaš neke informacije pa se jih moraš kolikor toliko držati. Recimo pisanje rim ali pesem za kak rojstni dan in nisi čustveno vezan na osebo. Ali pa si ujet v neko obliko… s katero še nimaš izkušenj, in dokler ti nekak ne pride v kri… je potrebno več dela. Morda kasneje, popravki korekcija. Počutje, kondicija, energija. Vpliva na nek način. Jasno. Ni pa nujno. Bom povedala čisto svoj primer.

Sama poezija pa je zame bila vedno kot neka hrana za dušo in srce… izpolnjenje, eno enkratno doživetje… Biti svoj, čisto svoj. Včasih tudi beg pred realnostjo, upor na svoj način. Iščeš tiste izgubljene lepote delčke, občutki, vizije, kdaj tudi tolažba, upanje, vera… ljubezen. Skozi poezijo lahko izraziš srečo, veselje, solze, vzhičenje, prevzetost, tudi žalost (jaz dam tudi tej eno svetlejšo noto, enkrat bo bolje) Včasih odletiš čisto v svoj en fantastičen svet. Lahna krila, nezavedno se besede zlivajo na papir. Odpre se srce, duša, lahko izlijem svoja čustva na en poseben način… nekoga imam rada, nekdo mi je blizu. Glasba in poezija je zame tudi eno tretje oko, skozi katerega lahko vidim in gledam. To je moje gonilo moj zagon…
Sama nisem imela nikoli velike podpore v pisanju, nikoli. Moram povedati, da prej zavore (zunanji svet) A ko sem lahko snamem tiste verige… svoboda, včasih prav nezemeljski občutki…
Je pa res, da če so močnejša bremena nad tabo… se je težje osvobajati. A za tem je pesem mogoče še bolj mogočna (vsaj zate) ker si se s tistimi zadnjimi močmi in z eno posebno silo dvignil iz tal. To so moja doživetja. Kar se pa tiče tistega kar sem že pisala. Če bi namensko hotel napisati neko vrhunsko poezijo in iščeš res tisto popolnost… pa se najbrž lahko začneš sam zavirati. Zato je najbolje ne razmišljati naprej, kaj in kako. Prepustiti se toku… Odvisno kaj pišeš… in tudi tvoja energija… Seveda, ne zanikam čisto zgornjega pisanja. Ker je res, če bi hotel narediti en popolen izdelek .. in se začneš obremenjuješ s pravili…(JAZ PIŠEM zgolj PO POSLUHU) je najbrž potreben določen čas in trud… in veliko piljenja in seveda tudi energetsko moraš biti na enem vrhuncu. Tako pa se prepustiš, enostavno se prepustiš.

Moj pogled in moje doživetje. Bodo pa lahko povedali več tisti, ki pišejo že zelo dolgo. Jaz sem kljub vsemu še vedno bolj začetnik, čeprav same rime pišem že od malih nog. A kar se tiče samega pesnjenja nimam dolge dobe za sabo. Mogoče bom lahko več napisala čez nekaj let. Je pa seveda včasih potreben tudi kdaj mali odmik…(čisto odvisno tudi od tvojega življenja) tudi časa.

Topel objem in prelep dan želim :)

komentar avtor VILINČEK — 3.10.2008 @ 11:42

predpona meta po različnih slovarjih lahko pomeni marsikaj, pred, po, okrog, o, samo ne tisto.

meta doživetja so torej lahko pred, po, okrog, o, samo doživetja sama ne.

pri tem so pred časom zame komentirali, da živim za sekundarna čustva :D

komentar avtor bp — 3.10.2008 @ 11:52

In še to da dodam… pri vsem. Bila sem energetsko čisto na dnu. Pa mi je ravno poezija reševala življenje in me dvigovala. Z njo sem si vlivala, upanja, vero v življenje. In ni šlo toliko za to, če bo pesem dobra. Ena je boljša, druga je slabša (se zavedam) če bom delala kdaj selekcijo… bo najbrž zelo veliko vsega izpadlo. Če bom kdaj izdala knjigo? :)

komentar avtor VILINČEK — 3.10.2008 @ 11:57

Mr. Mojo

I think it’s all about boobs. No, šalo na stran, zanimivo branje Sam od sebe se ne bi nikoli spravil spravil pisati o lastni ali obči (ne)kreativnosti, vendar sem začel malo razmišljati o tem in kar moram pokomentirati.

Teza s kondicijo je zanimiva, ampak zdi se mi, da malo peša. Po eni strani je lahko dober napotek tistim, ki bi radi bili kreativni. Samo vztrajaj in stvari se bodo odprle, izboljšale. Toda problem se pojavi že v samem obstoju želje po kreativnosti. Na prvo žogo bi rekel, da intrinzična želja po kreativnosti sili v delo, vendar imamo komaj klik stran kar nekaj dobrih primerov, ki dokazujejo, da je lahko tudi najvztrajnejše delo povsem jalovo. Morda tu pride do izraza nižanje praga zavedanja. With all possible puns intended.

Pri meni je trening nekaj, kar mi daje izhodiščno stanje, iz katerega potem lahko naredim kaj izjemnega, če se stvari poklopijo. Če si pomagam s statistiko, trening pomaga pri tem, da bo cca. 80% (od oka, empirično) koncertov (ali vaj, vseeno), ki jih odšpilam čisto OK. 10% jih bo takšnih, da bi jih najraje pozabil še preden so kočani. Takrat ne pomaga nikakršen trening, izkušnje, nič. Podobno kot pri slikarju, ki zajebe, s to razliko, da jaz ne morem zmečkati, vreči v smeti, in nadaljevati naslednji dan. Zadnjih 10% bo pa takšnih, kjer se bo zgodilo nekaj izjemnega. Kot si rekla - meta. Torej ja, pomaga, vendar samo kot podlaga, izhodišče, ali morda bolje kot agar, na katerem gojiš kulture poskusov. Ne more pa ti garantirati vrhunskih momentov.

komentar avtor Mr. Mojo — 3.10.2008 @ 13:01

Jalovo?
Jaz nisem nikoli razmišljala o tem. Ne moreš reči in zatajiti občutkov, ki so ti prinesli nekaj lepega ali pa te celo dvignili na površje. Pogled profesionalca pa je najbrž drugačen.
Biti res v tem ali le samouk je velika razlika.

In prav je tako, komu to prinaša nekaj več išče najbrž tudi tisto popolno sliko. Jaz pa svojo popolnost doživim na svoj način. :D

In to je meni čisto dovolj. Pa četudi je pesem posvečena le nekomu za eno lepo priložnost, rojstni dan ali pa v tolažbo. Važno mi je da jo je oseba začutila v srce. In to je meni dovolj.

Lankso leto je umrl prijatelj tudi sosed. Staršem sem poklonila pesem… nisem vedela kako se naj drugač poslovim. Ni popolna, a njim sem vsaj za kratek čas vrnila sina in tudi sebi prijatelja.

To je pač moj neprofesionalni prispevek. A hotela sem prikazati tiste utripe.

V druge strani pa ne morem debatirati. Za to ste vi tukaj :)

komentar avtor VILINČEK — 3.10.2008 @ 13:48

Mr. Mojo

@vilinček:
Ravno o tem govori Marija, ko pravi, da ne more čakati na vrhunski navdih (smrt prijatelja, recimo), ker bi potemtakem preredko pisala.
Jaz pa govorim o tem, da nekaterim tudi ne vem koliko kondicije ne pomaga, če ni talenta, in obratno, da talent ne pomaga, če ni kondicije, ali vsaj dobro obladovane veščine.

komentar avtor Mr. Mojo — 3.10.2008 @ 15:40

Marija

@bp: mislim, da se približno razumemo o izrazu meta, več kot približno je tako nesmiselno pričakovati. Zame je meta takrat, ko gre za neko samorefleksijo, zavedanje samega pojma, kateremu pripnemo meto. Meta-fizika, kot iskanje pomena materije izven materije, a vendar neubežljivo pripeto na materijo(pha, le kako drugače!), meta-jezik, kot jezik o jeziku, ki je sicer tudi samo jezik (in lahko ima svoj meta-jezik), a je vendar sposoben konstrukcij, ki jih osnovni jezik nima, kajti razlagajoče je nujno obširnejše od razloga, meta-fora, kot res dobra fora, s sposobnostjo uvida in prenosa, ki je sama fora nima (zdaj se igram, ker me zabava…). Tako tudi metadoživetja so in niso doživetja (so zato, ker je tudi meta-jezik jezik in meta-fora fora in niso, ker je obenem lahko tudi nekaj popolnoma drugega, kar v osnovi brez mete ni moč doumeti).

@Mr. Mojo: seveda ti kondicija ne more garantirati ničesar (to sem skušala povedat v zadnjem odstavku, morda preveč metaforično). Ampak če imaš srečo in če so ti zvezde naklonjene in kaj je še vseh takih iracionalnih dejavnikov, lahko z njeno pomočjo narediš več kot bi sicer. Seveda je nujno vprašanje ZAKAJ bi sploh delal več in medtem ko nekateri mislijo, da je že sam obstoj tega vprašanja dovolj velik razlog, da se nanj sploh ne odgovori in se vse pozabi, sama mislim, da odgovor presega našo človeško pamet približno tako, kot vprašanje ‘ZAKAJ je Sonce’ presega sposobnosti procesov v zametkih živčnih preddispozicij v neki evgleni (kakršnikoli informacijski kanali že opravljajo njihovo vlogo), ki s svojo rdečo piko pač sledi svetlobi, zato da obstane. Enako (po mojem skromnem mnenju) velja za človeka, le da boj za obstanek tokrat ni bičkanje proti površini, na katero pade več svetlobnega toka, ampak sledenje tistemu, kar ti izziva metadoživetja, predvsem zato, da se v navalu obupa in brezsmiselnosti (ki slej ko prej pride) ne vržeš pod najbližji vlak.

@Vilinček: jaz nisem govorila o profesionalnosti. Od profesionalca pričakujemo nesporno kvaliteto (saj zato menda je profesionalec, ane), ki je definirana s strani opazovalcev (včasih tudi čisto mimo), torej je nekako statistično določena, vsekakor pa je izven dojemanja avtorja samega (še tako naegotripan človek, ki dopušča priložnost za rast, mora dopuščati dvom, sicer bi rast že v osnovi zatrl, s tem pa se sprašuje o svoji kvaliteti in ne more dati objektivnih meril (pač, v prostoru in času) zanjo).

Torej, govorim bolj o samih izkustvih, o vprašanju, ZAKAJ sploh ustvarjati. To je bistvo. In omemba kondicije je samo tehnični pripomoček. Nekako tako, kot bi bilo vprašanje, ZAKAJ se prehranjevati, kondiciji pa bi ustrezal štedilnik (ali črna kuhinja, če je je bolj malo).

komentar avtor Marija — 3.10.2008 @ 22:01

Tako pač je.

komentar avtor Luka — 3.10.2008 @ 23:06

Čisto “po kmečko” bom zapisal, imaš prav in nimaš prav! :)

/… Ustvarjanje, izražanje, pisanje, komponiranje, itd. je v prvi vrsti odločitev. …/

Drži! Vsakršna inspiracija, navdih, mora skozi fazo odločitve, preden zagleda luč sveta.

/… Če bi čakala zgolj na vrhunski navdih, bi lahko pisala ravno 3x na leto …/

Še bolj drži! Nekateri tudi manj! :mrgreen:

/… Zavedanje teh trenutkov je stvar kondicije. / /Najvažnejše je ohranjati kondicijo, s tem pa posledično nižati prag zavedanja vrhunskih momentov. …/

Tukaj se je skril majhen zajček! ;) V nadaljevanju trdiš, če sem prav razumel, da se je bolje odpovedati “zavedanju vrhunskih …” v prid količine “izdelkov”, ki jo povečamo s “kondicijo”? Res tudi pišeš, da je odločitev na vsakem posamezniku. Kompromisov ne predvidevaš?

Na koncu pa, kdo je “brezzobi starec”? Tisti, ki je vzdrževal kondicijo in ostal v povprečju, ali tisti, ki je bil tepen dvakrat? Kadar je v pomanjkanju premalo ustvaril in kadar je v vrhunskem navdihu ustvaril prihodnost. Nerazumljeno in zaničevano danes.

komentar avtor bin — 4.10.2008 @ 00:57

Sem vaju prebrala… in vaju razumem. Oba imata prav.

Točno tako, če ni talenta, tudi nekega znanja/vsaj delček ali pa vsaj posluha, volje, energije… je težko ustvarjati.

Ne vem zakaj, a zdelo se mi je, da sta oba iz profesionalnih vod. Se oproščam. :) Oz. vzamita to kot kompliment. :D To je najlepše.

A ne zamerita, ker sem se poglobila bolj v svoja doživetja. Nekako doživljam bolj čustveno ta svet in to je tudi izvrelo iz mene. Sem pa v sami strokovnosti premalo doma (moja lastna krivda jasno) :D

Lepo mi bodita/bodite in čim več ustvarjalnega duha. :)

komentar avtor VILINČEK — 4.10.2008 @ 01:37

Marija, se strinjava, da je metateorem še vedno teorem, metajezik prav tako jezik, da predpona meta lahko in tudi dejansko opisuje samonanšajoče se sisteme in je meta doživetje lahko prav takšno doživetje, kot tista malo malo bolj neposredna in to kljub temu, da metafizika ni ravno fizika.

Kam bo kdo stopil, pa se odloči vsak zase. Zase včasih celo vem tudi zakaj sem kam stopil. In zato sem včasih tudi še bolj provokativen, da se koraki ne spremenijo v korakanje.

Ampak le pogumno naprej.

komentar avtor bp — 4.10.2008 @ 02:38

jancus1

Zakaj jaz pišem, ker le tako lahko nekaj naredim za ta svet. Upanje da bo kdo kaj mojega prebral, me obdaja z novim upanjem za ta svet.
Toda ne pišem veliko.

komentar avtor jancus1 — 4.10.2008 @ 04:34

Marija

@bin: ne trdim, da se je bolje odpovedati zavedanju vrhunskih momentov. Trdim le, da so (vrhunski kot zelo intenzivni) redki in da če samo čakamo nanje, lahko čakamo zelo dolgo. Obenem trdim tudi, da je veliko trenutkov, ki so lahko izhodišče za ustvarjanje (čeprav so manj vrhunski, a še vedno imajo „nekaj“) in da se jih lahko „naučimo“ prepoznavati, če v to vložimo nekaj truda. Brezzobi starec je tisti, ki je vzdrževal kondicijo in kljub temu na koncu ni nič ustvaril (to se lahko zgodi marsikomu, morda zato, ker v resnici nima talenta ali pa ga kljub prizadevanju ne zna izraziti, ker nima „sreče“). Je tveganje, ki ga je treba sprejeti vnaprej, ko se odpravljaš na to pot.

@Vilinček: hvala za lepe želje. Mr. Mojo je profesionalec, jaz pa (zaenkrat) rekreativka. :-)

@bp: provokativnost je fina stvar. Meni je všeč. :-)

@jancus1: ščasoma boš našel svoje mesto in ritem.

komentar avtor Marija — 4.10.2008 @ 16:10

Komentiraj

Strani

Povezave

Kategorije

Kdaj točno?!

Oktober 2008
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Arhiv

Oglasna sporočila