MaryLand

Samo še 60 dni?

Z lahko inspiracijo nad filmom Moje življenje brez mene se sprašujem, kaj bi storila, če bi imela le še 60 dni (dva meseca) življenja pred seboj? Ob tem, da bi vedela, da vseh 60 dni ne bo mogoče optimalno izkoristiti, ker se tumor iz jajčnikov širi na jetra in bodo zbadajoče bolečine v abdomnu vsak dan hujše in pogostejše. Kaj bi naredila?

Najprej bi znorela. Gotovo. Naredila bi kaj zelo neumnega, iz same panike. Recimo spulila bi si pol las in tri dni bi imela gotovo strašansko migreno. Ostalo bi mi torej le še 57 dni. V preostalih dneh bi vsaj 12 ur na dan jokala nad svojo nesrečo in zapravila vse prihranke za verižno kajenje. Poslovila bi se od mojih bližnjih (v solzah, od katerih bi imela kmalu tako zabuhle oči, da ne bi nič videla). Preklela bi izobraževalni sistem (prepričana, da mi je on posledično, prek stresa, naprtil bolezen). Od konstruktivnih dejanj se ne morem spomniti nič drugega kot to, da bi razdelila svoje knjige ljudem, za katere vem, da bi jih znali ceniti. Morda bi napisala še kakšno pesem ali kakšno zgodbo. To bi bilo to.

Junakinja Ann se izziva loti drugače; nikomur ne pove za svoj bližnji konec, sama pri sebi se odloči, da je to najlepše darilo, ki ga lahko podari - druženje brez neprestanih obiskov v bolnici in zaskrbljenosti. Svojima hčerama neštetokrat pove, kako rada ju ima, obišče očeta v zaporu, poskuša najti nadomestno “mamo” in “ženo”, ki bo stopila na njeno mesto, narediti si da umetne nohte in najde si ljubimca. Preprostost, s katero napiše seznam “things to do before I die” in ga potem tudi dosledno izvršuje, je videti preveč dosegljiva, da bi jo lahko prenesli v realno življenje. Postavi pa vsaj dve vprašanji: eno je zapisano zgoraj, v pogojniku, kaj bi naredila jaz, drugo pa ni hipotetično, ampak konkretno in nanašajoče se na zdaj: kaj pravzaprav delam?

Ljudje smo do skrajnosti zgroženi nad idejo, da nas nekega dne ne bo več. Postopki reševanja so različni, nekateri se zatekajo k veri v tako ali drugačno posmrtno življenje, drugi odganjamo misel iz zavesti kolikor se le da. Zaposlujemo se, večinoma s trapastimi dejavnostmi, kot je npr. kopičenje neuporabne robe, ki se povaljuje še leta povsod, kjer je ne bi bilo treba. Ne kupimo je zato, ker bi jo potrebovali; v tistem kratkem trenutku kupovanja ne mislimo na smrt. To je vse.

In vendar imamo tudi mi omejeno število dni. Domnevna oddaljenost nam občasno pričara iluzijo večnosti in oklepamo se je kot rešilne bilke. Toda tudi če predpostavim zdravo življenje, v katerem se mi ne bo zgodila kakšna nesreča s smrtnim izidom ali kakšna vojna ali pandemija in bom dočakala starost, je mojih dni še vedno končno in malo. Povprečna starost žensk v našem okolju danes je 78,2 let. Recimo, da se bo z napredkom znanosti nekoliko pomaknila navzgor in če debelo zaokrožim, lahko rečem 90. Stara sem 25 let in če bom umrla pri 90ih (poudarjam, najradodarnejši scenarij), imam pred sabo še 65 let življenja. To znese 23725 dni, z upoštevanjem razmazanosti datuma smrti na celo leto in par prestopnih dni recimo 23800 +/- 100 dni. To je konkretna številka, ki je očitno manj od neskončno. Morda se zdi velika, toda v teh dneh bi rada:

imela potomce in jih vzgojila v dobre ljudi; prebrala tisoč in tisoč knjig; prisostvovala odkritju česa za zdaj neverjetnega in veličastnega; ustvarila dom, v katerem se bom zelo dobro počutila; spustila blizu sebe veliko zanimivih ljudi; pomagala nekaterim, da iščejo, najdejo in uporabijo svoj talent; skočila s padalom; splezala na kako visoko goro (ni treba, da je nad 4000 metri); bila nekomu, katerega pozornost bi mi veliko pomenila ultimativna fatalka; in konec koncev, nekaj ustvarila, kar bi ljudi navdajalo z intenzivnimi, močnimi občutki, kar jim ne bi pustilo, da se razživijo le med nakupovanjem in vmes ždijo, pogreznjeni v mehko blato, da jih ne bi oplazila misel na končnost njihovih dni.

Ob vsem tem se zdi 23800 +/- 100 dni grozljivo malo, pa sploh nisem odštela glavobolov.