MaryLand

Oktober je moja femme fatale

Glasbena spremljava.

Živim na robu, kot vedno. Pijem sončne žarke in skrbi odpadajo z mene, v vseh barvah, oblikah in krivuljah, popišejo jih kot listi, ki jih veter ali gravitacija zvrtinčita v zadnji let, labodji spev. Ljubim oktober, za ta mesec živim. Preveč lepo je, vse okrog mene, da bi lahko sproti ubesedovala. Samo stojim pri miru in si želim, da bi bila lahko zrak, da bi lahko smuknila med razkošne veje, se sprehodila skozi veveričji kužuh in da bi bila tako modra kot nebo. Oktobra je premalo biti človek; oktobra bi se morali zliti v eno z vsem, kar nas obdaja. Panteistični mesec, ta oktober.

Nabiram ozimnico. Prihajajo mrzli dnevi in čas, ko dež ne bo več topel in svež, ampak mrzel, leden, z napovedjo zime in vsi rdeči dežniki nam ne bodo pomagali. Bobnal bo po naših glavah in nam narekoval ritem misli o zmrzali, staranju, spanju, preganjali jih bomo s cimetom in klinčki, a v resnici nič ne pomaga, če človek nima ozimnice. Zato grem te dni vsak dan v park; brodim po listju, še živem, a počasi umirajočem, ki se poslavlja ponosno in elegantno. Dotikam se dreves, želim čutiti tokove njihovih olesenelih žil, shranjujem otroški smeh v daljavi, ki bo kmalu poniknil za šale, kape in v posmrkane nosove. Pustim, da se mi vsak dan znova vtisne pečat vetra v lase, ki bodo kmalu shranjeni pred ledenimi britvami. Na prstih nosim za seboj delce še tople zemlje in celo na mušice, ki mi vztrajno silijo v ušesa in nos, nisem jezna.

Tako veličastno je doživljati minevanje. Bojim se smrti, nedojemljive tišine, ki jo prinaša v slutnji, toda razkošja, ki ga nudi minevanje, nesprestano spreminjanje in unikatnost vsakega trenutka posebej, ne bi zamenjala za nič na svetu. Vesela sem, da so nas izgnali iz raja.

 

Zapisal-a Marija v 15.10.2008 ob 21:59 pod mojeMisli