Vertigo
Slonim na plastičnem stolu brez naslonjala za podlaket in si mislim: Ni mi pomoči. Mimo mene poskakuje navdušena deklica, ki igra natakarico, vsake toliko me vpraša, če bom še. Odmajujem z glavo, zvok bi skalil njeno navdušeno poskakovanje. Občasno me presenečeno pogleda, sama vendar ve, da dobra kava ali pa vitaminski sokec odženeta temne misli. A trma je trma in ščasoma se tudi ona neha truditi: pusti me na plastičnem stolu brez naslonjala za podlaket, z mojim pogledom uprtim nekam vmes med neskončnost in 10 centimetrov. Mogoče je pozabila vzeti antidepresive, pošepne svoji kolegici za šankom. Kolegica skomigne s privihanim nosom. Kaj pa je njej mar! Dokler ji nihče ne dela problemov, seveda.
Jaz in moj plastični stol se med tem vrtiva v mojih mislih. Seveda tega sama ne morem vedeti. Stol tudi tega ne more vedeti, pravzaprav tega nihče ne more vedeti razen morda objektivnega pripovedovalca, ki pa ga v vsakdanjem življenju človek, vkolikor ni ravno oseba iz knjige, ne srečuje na vsakem koraku. Še če je oseba iz knjige, ga sreča le v bizarnih okoliščinah, ko recimo prosi pripovedovalca, naj ga še ne odstreli do konca naslednjega poglavja, ker sluti, da bo vmes vroča scena in že zaradi same slutnje nanjo se splača preživeti do takrat. Vrtim se in mislim, Ni mi pomoči. Lahko bi sicer vstala s plastičnega stola brez naslonjala za podlaket, a to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da mi ni pomoči. Dejstvo je namreč zakoličeno ravno v tem, česar se sama ne zavedam in to je vrtenje.
Vrtenje, rotacija bolj učeno rečeno, je namreč najbolj hinavsko od vseh možnih gibanj. Daje ti občutek premikanja, kljub temu pa ne prideš nikamor. Opišeš sicer nekaj točk, kakšna se zdi še posebej pomembna, recimo tista, ki je diametralna tvojemu začetku, čeprav se pojavi tudi vprašanje, kako sploh definirati začetek. A tudi če to malo neprijetnost pustimo ob strani in priznamo diametralni točki njeno pomembnost, traja obstoj na tej točki le poljubno majhen čas in potem si spet bližje tistemu skrivnostnemu začetku, dokler ne zdrsneš skozenj in ponoviš vajo. To je tisto, kar najbolj ubija: ponavljanje. Niti ne same točke, začetne in diametralne, ampak spomin, da si skoznje že šel in da boš slej ko prej spet šel skoznje.
Zavzdihnem, stol zaječi v duet in pomignem poskočni natakarici za novo kavo. Veselo se približa, v očeh ima žarek upanja. Enako kot prej, veselo vpraša. Pokimam. Ni važno, če naročim enako ali drugačno kavo, vse so le nianse istega. Bela kava je le espresso, pokvarjen z juho mleka, ne pa neka manj kofeinska zadeva, kakor so včasih zmotno prepričani drugi. Včasih me sicer prime, da bi dodala svojemu vrtenju novo dimenzijo. Da bi zapisala špiralo nekam gor ali nekam dol, to je vseeno. Včasih tudi poskusim in iskreno, dobro dene. Vsaj z ene smeri dobim drugačno perspektivo. Potem pa pride natakarica z novo kavo in me veselo zreducira na prvotno raven, na tisto ravnino, kjer vedno le krožim. Zavidam ji. Tudi jaz bi rada delala kave. To je čudovito, če znaš narediti dobro kavo. Osrečuješ ljudi, tiste seveda, ki znajo prepoznati dobro kavo.
Pijem kavo, po kapljicah, stol se vrti z menoj, že 1376-tič prečkam diametralno točko in razmišljam, Ni mi pomoči.
Zapisal-a Marija v 21.10.2008 ob 14:17 pod mojeMisli
Vstaneš. Odročiš. Zavrtiš se okrog svoje osi. Ponavljaš, dokler se ti ne vrti. Paše. Vpišeš se v tečaj tanga in se vrtiš na plesišču. Narediš krog okrog Rožnika, da listje kar frči naokrog. Menda vse to krepi notranje momente, pa tudi če temu rečeš samo drugačen spin, je lahko čisto priblližno isto fajn.
Greš v galerijo in si dovoliš videt, da je premočrtnost dolgočasna. Vse kar zna ustvarit so kocke, škatle in bloki. V malo boljšem primeru piramide.
Greš gledat piramide in vidiš, da so en velikanski kup kamenja, blokov in kock postavljeno okrog nečesa, kar je že zdavnaj mrtvo.
Zarolaš misli v vse smeri prepleten makrame in jih pobarvaš z drugačnimi barvami. Če ne zgledajo zanimivo na papirju, jih mirno vržeš stran.
Vstaneš, odročiš in se zavrtiš okrog svoje osi. Nasmehneš se in začneš znova.
komentar avtor bp — 21.10.2008 @ 18:19