MaryLand

O knjigah in p(r)ozornosti, umešano in rahlo prismojeno, kot ponavadi

V pičlih dveh dneh sem prebrala zajetni Middlesex. Avtor, Jeffrey Eugenides, se mi je zelo prikupil s svojim odličnim tekočim slogom in kmalu se bom lotila tudi njegovih Deviških samomorov. Med humorjem, epskimi razsežnostmi in nežno natančnostjo sem se počutila doma. Tako bi rada pisala, sem razmišljala, če bom kdaj pisala. Knjige, ki bodo polzele po dveh prebavnih traktih: eden bo tisti, ki bo non stop hotel še in bo bralca prikoval med strani, drugi pa bo počasen in se bo sproščal z dolgimi razpadnimi časi.

Nekoč, na neki podelitvi, ki je bila rahlo povezana s pisanjem, sem slišala citat, ki mu ne vem izvora: Kolikor knjig si prebral, toliko življenj si živel. Ni odveč trditi, da je stavek obliž na dušo meni podobnim knjižnim moljem, ki včasih celo večnost ne pomolimo nosu iz hiše. O njegovi pravilnosti nima smisla razpravljati, sem pa ugotovila slednje: bolj, ko je življenje prozorno, več berem. Ko pravim prozorno, ne mislim prazno ali nedoživeto; le vidim skozi nekatere stvari, ki so se pred časom zdele vredne pozornosti, zdele so se goste in močne, masivne in zato privlačne; zdaj pa se je pokazalo, da so le konstrukti, skeleti brez mesa in krvi, ki z igro svetlobe in senc skušajo ukaniti nepozorne. Tako je: ko postaneš pozoren, postane svet prozoren.

V enem romanu je več ljubezni kot v enem mestu, pravi drug neznan avtor, morda v osnovi sarkastično do romanov, ki so pokvarili gospo Bovary, jaz pa se strinjam z njim v vseh različicah. V romanu, filmu, komadu je več ljubezni, zaljubljenosti, poguma, iskrivosti, pametnosti, človečnosti (in vseh negativov naštetega) kot med nami. Nič novega nisem odkrila, vem, pogrevam mlačno vodo. Ampak vsakič znova se nasmejim ob tej pogreti topli vodi. In tudi topla voda je tista, ki včasih pogreje premražene dlani. Ni treba, da vsa dejanja zagotavljajo posthumno slavo.

Ko življenje teče dalje in se kemična reakcija adolescence (čeprav do meja natezne trdnosti zategnjena v srednja dvajseta) končuje z vsemi izkristalizacijami, obarjanji in ločevanji vred, ko postane svet prozoren in vesolje optična igrača, ki lomi valove podstati v neko utvaro eksistence in trdnosti, se človek neha gnati za sanjami velikega izumitelja naprav tipa perpetuum mobile. Nasmehne se, poblisne skozi prozornost izobrazbe, ugleda, vsesplošne všečnosti in začne ustvarjati male, neprozorne, fiktivne objekte, goste in težke. Navihano si pusti praviti obrtnik in z obrtništvom je za začetek povsem zadovoljen. Tudi Edison je najprej pogruntal 99 načinov, kako ne izumiti žarnice.