Neprisotnost
November je tu. Pustimo ob strani koledarske malenkosti; november je tu. To mi je postalo jasno danes popoldne, ko sem med vožnjo opazovala Sonce, ki je spominjalo na Mesec. Vse je bilo mračno – cesta, pokrajina, obzorje, zrak, čeprav je Sonce še žarelo oranžno in se pretvarjalo, da ima moč. Ni me preslepilo, še manj oslepilo. Gledala sem naravnost vanj, ko je bilo še nekaj dobrih pedi nad stikom neba in zemlje.
Odhajaš, kajne? sem ga vprašala.
Da, odhajam, je medlo poblisnilo.
Zazdelo se mi je, da živim v času po jedrski katastrofi, oblečena v skafander in obupano gledam za sledovi življenja.
Pridem nazaj, je reklo Sonce, kot v opravičilo.
In dokler ne prideš? Sem pomislila, s pogledom sklonjenim in uprtim v armaturo.
Pij kuhano vino in metin čaj, je prijazno reklo Sonce, zdaj že nevarno blizu obzorja. Čeprav me ni, pazi, da ne dehidriraš.
Potem je izginilo in vzelo s seboj del mene, mojo prisotnost.
Zdaj posedam okrog, prisebna in ne prisotna. Dotikam se znanih predmetov, v upanju, da hranijo hologram moje prisotnosti, poslušam glasbo, kjer sem bila prisotna in preletavam knjige, kjer sem pustila pečat prisotnosti. Treba se bo navaditi na mesece odsotnosti. Sem že načela svojo ozimnico, pa je komaj november.
Zapisal-a Marija v 27.10.2008 ob 01:46 pod mojeMisli
