MaryLand

Na poti

Svoj dom nosim za seboj, zavezanega v namišljeno vrečo, ki mi visi prek hrbta. Ko pridem na kraj, kjer je dovolj toplo, odvežem vrečo in jo razprem po tleh. Včasih sem jo prisiljena odvezati tudi, če je mrzlo in vlažno, ker sem že predolgo nomad. Toda najraje jo razvijem med dobrimi ljudmi.

Ne poganjam korenin. Celo hraste izruva, koliko prej bi šele mene. Ne napenjam niti do drugih. Niti se trgajo, klobke se odvijajo in se slej ko prej odvijejo do kraja, niti so tako pogosto zgolj razparano pletivo. Ne puščam pečatov in štampiljk in odtisov, ker bledijo, vosek pa razpada. Ne ustvarjam deterministično privlačnega potenciala, ker nočem zajeziti svobode gibanja nikomur in ničemur.

Ljudi se samo še dotikam, ne grabim jih hlastno in posesivno, samo roko jim stisnem odločno, včasih koga objamem in poljubim. V pesek jim narišem svoje ideje in ko jih sproti prekrivajo novi sloji, sem z mislimi že pri novih idejah, stare puščam zasute. Z besedami igram odbojko, če se le da ne na prvo žogo. Včasih zabijam, ampak ne prehudo. Predvsem nikoli ne ujamem žoge in se ne skrivam z njo v naročju v temnih kotih.

Na poti v Mordor sem se danes ustavila med vrelci serotonina. Lepo je bilo.