MaryLand

Vsi me imajo radi v ponedeljek

Drznem si trditi, da moji prijatelji in znanci zelo uspešno in prikrito tvorijo skrivnostni klan, ki mu prostozidarske zarote do kolen ne sežejo. Danes so se najbrž vsi hahljali, ko so me opazovali (s kakšno napredno in širokim ljudskim množicam nepoznano tehnologijo, ki takim klanom pritiče), kako brezglavo drvim okrog, kolnem nezavestne zombije na cestah, ki se tako radi postavljajo prav pred kolo, nad natakarji, ki se nikamor ne premaknejo izvajam telepatski pritisk (na katerega so povsem rezistni ali pa najbrž zgolj moja tehnika šepa) in sem v stalnem neskladju z bančnimi avtomati.

Teden ima sedem dni… Čemu se vsi želijo z menoj srečati v ponedeljek? Potem pa samevam dolge torke, meglene srede, bizarne četrtke in oh, kako predvidljivo, se smilim sama sebi v petek. Da sobot in nedelj, ki meni pogosto ne kažejo znakov življenja, niti ne omenjam. Saj ne rečem, je marsikaj zanimivega in adrenalinskega v takšnem popoldnevu, ki človeku vzcedi sline po dlančniku, a vendar bi jaz (če bi bilo po moje, pa seveda ni) to bolj enakomerno razporedila. Tako pa ob pol treh opravljam ilegalne kupčije v parku (in ob tem dobim pripombo, da spominjam na policistko), ob 3ih kupim z zadnjimi kovanci škatlico cigaret in ko ob 4ih ponižno računam na svojo sogovornico, da me bo rešila iz zagate, ki se pojavi, ko ne morem plačati nesramno dragega pomarančnega soka, se izkaže, da ne bo šlo, čeprav preštejeva tudi vse bakrenjake. Torej podaljšam gromozanski minus na bančnem računu še za nekaj evrov, odvihram do bankomata (s kolesom po stopnicah, skoraj james bondovsko), še enkrat prekolnem dotični bančni račun, izsilim nekaj avtomobilov in oprezam za fantom s sezonskim klobukom, ki se izkaže za nadvse prijetnega sogovornika. Domov pridem sestradana, med pisanjem tega zapisa (ki je nastal po rahlo očitajočem in v globine srca segajočem, srčne zaklopke parajočem, aritmijo vzbujajočem pomisleku mojega duševnega dvojčka – tokrat ne namišljenega – da nič ne napišem) pa me že muči slaba vest, ker krepko zamujam na še eno srečanje, tokrat bolj fimske narave. Ob vsem skupaj naj povem, da sem prestavila en dogovor za kosilo, enega pa sem – z grenkobo v srcu – kar skenslala.

Vsi, ki me imate radi v ponedeljek: meni je kljub povečani amplitudi tresenja rok in shizofrenim momentom bilo danes fino. Hvala, ker pomagate rušiti, vsaj za kak ponedeljek, lažno predstavo o volkulji samotarki.