Skorajšnji altruizem
“Z ničemer nisi zadovoljna,” je rekel, v šali. Meni se ni zdelo niti najmanj smešno. Molčala sem in gledala predse, živčno sem pomečkala lažno usnje svoje torbice, ki se je na dnu že prav grdo obrabilo. Oh, drek. Prav je imel. Z ničemer nisem zadovoljna.
“Kako si, kakšno je tvoje življenje?”
“Kot ponavadi, nič pretresljivega.”
NIČ PRETRESLJIVEGA.
Kot bi bila v resnici do skrajnosti zdolgočasena vešča, ki bi se na vse pretege trudila to predočiti tudi drugim.
“S teboj se ne da imeti trivialnih pogovorov.”
To odločno zanikam. Mislim, da je molčanje enakovreden delež pogovora, nujen za sam pogovor, tako kot sami goli špageti v kompletu špagetov in omake. Človek ne more jesti same omake. In ko jaz molčim v pogovorih, skušam biti trivialna. Nekateri molčijo, da bi izpadli pametni, jaz pa, da bi izpadla bolj hranljiva.
“In vendar me nasmeješ, me nasmeješ, me nasmeješ…” so rekli vsi trije v en glas, brez da bi se zavedali svoje izven časovnoprostorske sinhronizacije.
Kdo bi želel biti zadovoljen v pretresljivem enostavnem (khm, trivialnem) življenju, ko pa lahko nasmeje od srca ljudi, ki mu veliko pomenijo, ki znajo plazove smeha vkomponirati med sekunde, ki so tako ostro odmerjene in boleče, in iz njih narediti odejo, ki te greje tudi, kadar si sam?! Počutim se skoraj altruistično.
Zapisal-a Marija v 5.11.2008 ob 00:20 pod mojeMisli
), par minut poprej sposodil. Mi je pa ob zdolgočasenosti prešinila nedavno slišana trditev o le-tem, da je zgolj posledica odsotnosti fuckupov, knjižno ameriško. Je za hip na smrt prestrašilo tisti ščepec procentov perfekcionista v meni.
Cloveka najlazje unicis s popolno tisino
komentar avtor Woozy Floozy — 5.11.2008 @ 02:33