MaryLand

Liffe

Za razliko od mnogih, ki filme izbirajo po zvenečih režiserskih imenih ali celo kakih nagradah, je moj izbor precej otroško naiven: izberem tisto, kar mi fino zveni po naslovu ali kratki obnovi. Lahko bi rekla, da pri Liffu igram na prvo žogo.

Predpremier ne hodim rada gledat, preprosto se mi zdi škoda časa in denarja. Slej ko prej bodo prišle v redno ponudbo in če me bo takrat še imelo, jih bom že pogledala. V nasprotnem primeru nič hudega, če se odpeljejo mimo in se srečamo na kakšnem postajališču malo slabše kvalitete. Kljub temu mi je malo žal za Vicky Christino, ki je bila že davno razprodana, preden smo dosegli vse konsenze, inter- in intra- oblike.

Tudi grozljivk ne maram. Enostavno - ne maram. Vem, da sem pristranska in nekega lepega dne bom najbrž presegla svoje omejitve, ki me ločujejo od okusnih jedrc, čez katere je navlečena kakšna vampirska ali žagasta prevleka, ampak zaenkrat še nisem tam.

Ko torej odpikam predpremiere in grozljivke, ne ostane veliko ponude, skladne z mojimi znanci. Pravzaprav redko naletim na koga, ki bi imel podoben izbor kot jaz (razen mojega dragega prijatelja, ki gre zelo prijazno z menoj gledat dva filma). Pri tolikih možnostih kombinacije je to sicer čisto pričakovano, vseeno pa se mi zdi, da obstaja nek koncept kupčkanja, nekakšen vozel, ki mu ali ustrezaš ali pa sploh ne. Moj “sploh ne” je naslednji:

1.Tišina pred Bachom.
Od “nadrealističnega eksperimentalnega filmskega kolaža” si ne obetam nobenih nadrealističnih eksperimentanih doživetij, le Bach je eden mojih najljubših skladateljev. Zanima me, kako ga je kdo vkomponiral v svoj film. In ne glede na film, kakršenkoli že bo, še vedno lahko zaprem oči in poslušam Bacha, kar si pri Rolling Stonesih niti približno ne upam zatrditi. Scorsese gor ali dol.

2.Štiri ženske.
Kot ženska vedno dobim pike, kadar kdo preveč maha z “ženskim vprašanjem”, “žensko poezijo”, “ženskim ustvarjanjem” in podobnimi neumnostmi. Kljub temu me je zgornji film pritegnil, bolj zaradi drugačnega okolja (tradicionalna indijska skupnost) in nasprotujočih si zornih kotov protagonistk: gospodinja, samska ženska, prostitutka, devica. Predvsem pa se grem na podlagi (predvidevam) bolečih zgodb iz indijske realnosti posmehovat neumnosti tistih, ki še vedno rinejo v Indijo po razsvetljenje.

3. Inju, zver v senci.
Knjižna tematika, vsaj za okvir. Očitno moj mainstreem letošnjega Liffa. Zanima me razkol človeka, ki izbira med svojim vzornikom in svojo ljubeznijo, sploh zato, ker sumim, da je na koncu oboje podvrženo istemu cilju in to je raziskovanje življenja zaradi samega pisanja.

4.Vprašanje človečnosti.
Človek nasproti korporaciji, ki jo mirno lahko označimo kot najbolj dosledno manifestacijo sodobne družbe in njene želje po podreditvi posameznikov. Še nikoli ni bil nasprotnik tako dobro definiran in obenem toleriran. Kaj torej storiti? Upirati se ali ne izpostavljati lastnega življenja? Imam rahlo asociacijo na Življenje drugih, vendar se mi zaradi drugačne narave “sistema” še dodatno cedijo sline.

5.Varšavski most.
Druga knjižna tematika, tokrat kot podlaga za satiro jare gospode. Obstoj “intelektualne elite”, ki se drenja okrog nekakšne nagrajene knjige, kljub temu, da z njo nima kaj dosti skupnega. Takšne filme je treba iti gledat, da “elito” spoznamo tudi v realnem življenju, okrog sebe. Če smo za kako sekudno dovolj kritični, morda tudi v ogledalu. (Sicer pa do filma nimam popolnoma nobenih pričakovanj.)

6.Sto žebljev.
Tretja knjižna tematika, le da s popolnoma drugega zornega kota. Profesor uniči svojo zbirko knjig in razočaran nad akademskim življenjem zapusti mesto ter se preseli na podeželje. Takšne Baby boom analogije mi sicer ne dišijo, tudi Human stain je bil enkrat dovolj, vendar pa se mi zdi, da film kljub temu lahko ponudi več, saj gre za upor posameznika proti napisanim dogmam, ki jih tokrat predstavlja uporaba knjig. Osvežilno, zdravilno za ohranjanje distance pri knjižnih moljih.

Tako. Vabljeni k izmenjavi mnenj in stališč.