MaryLand

Zgodba 0

Odločila sem se, da bom napisala krajšo zgodbo a la Dickens. To ne pomeni sirotišnic in dolgovezenja, ampak prilagajanje dogodkov odzivu bralstva. Zgodba bo govorila o mlajšem dekletu, ki se ji v življenju obetajo zanimive spremembe. Imam začrtano idejo, bralce in komentatorje pa naprošam, naj dodajo kak komentar, napoved, svoj pogled na dogodke in junakinjo ter tako sooblikujejo zgodbo. Tri, dva, ena:

Vedno, ko se pogledam v ogledalo, vidim sprano sivo miš. Nič ne pomaga. Zamenjala sem šest barv las in iskreno priznavam: ni trik v barvi las. Siva miš živi pod lasnimi koreninicami.

Moja avra je sicer svetla. To vem, ker sem šla nekoč na slikanje avre. Ni mi jasno, kako to zmorejo, slikanje avre, in nisem povsem prepričana, da verjamem v te postopke. Bilo je na nekem sejmu dvomljivega slovesa. Tja sem se odpravila samo zato, ker doma nisem imela nič pametnega za početi. Zmanjkalo mi je nutelle in žlic. Takšne stvari se mi dogajajo v življenju. Hkrati mi zmanjka nutelle in žlic. No, žlic ni povsem zmanjkalo. Toda na večini je bila prilepljena neka pekoča sluz, ki je ostala od indijske juhe, s katero je moja mati želela izgubiti deset kilogramov petih dneh. Mama, to ne gre, sem ji rekla. Mogoče pet kilogramov v desetih dneh, toda pod pogojem, da nič ne ješ. Ona pa se je kar basala s tisto nagravžno juho. Dieta se je končala nekaj dni zatem, kot vse druge - neuspešno. Žlice pa so še lep čas smrdele po pekoči sluzi. Noben detergent ni pomagal. Mama je sicer rekla, da si domišljam, toda jaz sem čutila vonj. Kakšen inox neki. Smrdelo je in pika. Nutello sem jedla s prstom. Ko je je zmanjkalo, sem vedela, da tako ne bo šlo naprej. Šla sem od doma, proti trgovini, da bi kupila novo nutello - in nove žlice.

V našem delu mesta se je razbohotil nekakšen sejem. Imeli so tudi mini lunapark, z ringelšpilom. Ob tem mi vedno postane slabo, že ko vidim druge, kako jih obrne z glavo navznoter in z nogami navzven. Ko sem pešačila mimo (in mudilo se mi je), so noge opletale visoko nad menoj. V želodcu se mi je nekaj premaknilo in v hipu sem opustila misli na nutello. In na žlice. K sreči je mojo pozornost pritegnil nižji šotor blizu vhoda. Prijazen gospod srednjih let je mahal proti meni. Ozrla sem se prek ramen. Nikogar ni bilo. Jaz? sem začudeno vprašala. Vi, gospodična, vi. Čutim vašo avro. Svetla je, posebna. Debelo sem ga pogledala. Slišala sem že za avro, toda nisem povsem dobro vedela, kaj je to. Toda bilo me je preveč strah, da bi izpadla nerazgledana, zato sem se samo vljudno nasmehnila. Slikam vam jo, je dejal gospod. V ozadju je donela nežna glasba, kakršno so včasih peli pobriti fantje na trgu. Zvenelo je ljubeče in pomirjujoče. Hvala, sem odkimala. Nimam denarja.

Gospodična, samo za tisoč petsto tolarjev, je dejal prijazni gospod. Bil je iskren. To sem čutila v načinu, s katerim je z rokami delal velike kroge po zraku. Nimam velikih darov, toda včasih mi uspe, da preberem ljudi. In ta gospod je bil iskren. Nasmehnila sem se. Samo tistoč tolarjev imam. Ni bilo daleč od resnice. Imela sem prešerna in še nekaj fičnikov, ki sem jih spulila od mame kot njen davek za nove žlice. Prijazni gospod je neprijazno zožil oči in za hip me je imelo, da bi zbežala. Toda zdaj mislim, da je v resnici le preverjal mojo poštenost. Zelo hitro jih je spet razširil in dejal Prav, tisoč. Za vas, ker ste tako posebni. Kaj se je zgodilo potem, ne smem povedati. Prijazni gospod je dejal, da je to tajna in morala sem obljubiti, da bom spoštovala dogovor. Rekel je, da z lažmi avra bledi in čeprav ne verjamem povsem v te zadeve, sem za vsak slučaj rajši diskretna. Iz šotora sem prišla s plakatom, na katerem je bilo nekaj srebrnih pack. Nič kaj lepe niso bile videti, toda prijazni gospod je dejal, da je to zelo dobro. Moja avra je srebrna in utripa. Prijazni gospod je dejal, da utripa s tremi hertzi. Na misel mi je prišel radio, toda nisem hotela pokvariti svojega dobrega vtisa, zato nisem nič več spraševala, recimo o povezavi med 98,7 MHz in temi tremi hertzi. Vprašala sem ga le,če je to dobro. Rekel je, Zelo dobro. Velika dejanja boste storili.

Domov sem prišla dobre volje. Mama je sicer opazila, da nimam s seboj nutelle, vendar ni rekla ne bu ne mu. Nutelle tako ali tako ne je (čeprav včasih zjutraj manjka kak centimeter), glede žlic pa se je še vedno mulala. Jaz pa sem odšla pred ogledalo in enkrat se sama sebi le nisem zdela tako siva, ampak bolj srebrnkasta. Mislim, da je bilo tistih tisoč tolarjev dobro naloženih.