MaryLand

Štiri ženske

Eden izmed filmov mojega izbora v okviru letošnjega Liffa je bil tudi film Štiri ženske. Film je indijski, z letnico 2007, režiral ga je gospod Adoor Gopalakrishnan, ki smo ga imeli priliko po predstavi tudi videti in z njim sodelovati v razpravi o omenjenem filmu in tudi nekaterih njegovih ostalih izdelkih.

Film je sestavljen iz štirih delov, ki so povzeti po štirih kratkih zgodbah indijskega pisca Thakazhyja Shivashankarja Pillaija. V vseh štirih delih so protagonistke ženske, ki so sicer po besedah režiserja pogosto navzoče v njegovih delih, vendar bolj kot spremljevalni (toda še vedno močni in odločni) karakterji. V tem delu pa stopijo v ospredje in skupaj z njimi sedimo na nizkih pručicah, kamnitih ploščah, pločnikih, obešamo barvite sarije, si nadevamo okrog vratu ogrlice iz živobarvnega cvetja in opazujemo tisto, kar tako močno določa njihovo življenje: moške in starše.

Vse štiri zgodbe se dogajajov obdobju, ko Indija dosega svojo politično neodvisnost od Britancev, in sicer od začetka 40ih do srede 60ih let. Politično dogajanje je sicer potisnjeno v ozadje, bolj kot kažipot časa, v katerem se nahajamo, kljub temu pa v eni od zgodb enemu od likov (kajpada moškemu) iz ust zlezejo besede (parafraziram): Mislili smo, da bo bolje, ko bodo Britanci odšli. Toda fokus se hitro pomakne nazaj k tistemu, kar je rdeča nit filma, njegovih protagonistk, indijskih (in žal najbrž tudi vseh ostalih planetarnih) žensk: k ženitnim pogodbam, izbiram snubca in poroki.

V prvem delu spoznamo dekle najnižje kaste, ki dela kot prostitutka, vendar se njeno (za tiste čase zelo nemoralno) početje zaključi že na začetku dela. Sprva pomišlja, nato pa se poroči s prišlekom, ki je očaran nad njo. Mladoporočenca nimata ničesar: spita na pločniku, oba delata kot cestna delavca, ona zasluži eno rupijo na dan, on pa 1,75 rupije. Vendar slab sloves uniči še tako pozitivne odločitve, s katerimi je tudi celodnevno prenašanje kamenja na glavi lahko; policaji ju ponoči najdejo, ko spita na pločniku in ker na sodišču ne moreta dokazati, da sta zares poročena (obreda samega sicer res ne pokaže, niti se ga ne omenja; nehote postane gledalcu ob tem toplo ob misli, da je morda res šlo za tisto prvinsko obliko poroke, ki je stvar odločitve med dvema in ni namenjanena zabavanju zdolgočasenega sorodstva ali razkazovanju imetja), dobita vsak 15 dni zaporne kazni. Cinizem sodnih uradnikov ponižuje skrušena človeka, pa vendar ga krepko utiša spoznanje ob zaključku filma, da je prav ta zveza dveh ljudi brez očetovih imen, najbolj poniževana in zasmehovana, edina, ki je bila sklenjena iz ljubezni.

V drugem delu nastopa dekle iz kaste, stopničko višjo nad prvo omenjeno. Je tiha, zadržana, pravo nasprotje vaških klepetulj. Bolehnemu očetu je v velik ponos, mati pa bi jo rada čimprej pametno in dobro poročila (takšne so matere po vsem svetu - včasih zaslepljene iz čiste dobronamernosti). Družinski prijatelj omeni, da pozna dobrega človeka, ki ima svojo trgovino, nima pa slabih navad (ne kadi; ne pije; ne gleda za ženskami). Izkaže se, da tako opevani snubec nima niti karakterja, je mutast, nesposoben navezati komunikacijo, ima samo velika usta, ki požrejo vse, kar mu ženini sorodniki ob prvem obisku postrežejo (strežejo pa kar naprej, dokler gost ne nakaže, da ima dovolj). Nesposobni mož se žene izogiba tudi v vseh telesnih stikih, še ko da ona pobudo, s tem, da mu previdno položi roko na bok, jo odmakne. Zatem ženo za en mesec pusti pri starših in vaške klepetulje imajo spet dovolj dela, izmislijo si celo, da dekle ni bila ob sklenitvi zakonske zveze devica, zato se ji je tudi moževa družina odrekla. Ko isti družinski prijatelj, ki je godljo skuhal (in je očitno v zadregi), pride povedat, da bi moževa rada visoko odškodnino in navede vzrok za razdor nečednost neveste, se ta prikaže izza vogala in kljub molčečemu karakterju, ki ga je zgodba predstavila, reče: Saj niti mož in žena nisva postala. Njena starša in ženitni posredovalec obnemijo. Res je ironično obtožiti prešuštva ali nečednosti domnevno poročeno žensko, ki je še devica.

Tretji del se pomakne še za kasto višje: zdaj se nahajmo že v nižjem srednjem razredu. Spoznamo gospodinjo, ki je sicer srečna, radoživa, komunicira z možem, nima nad seboj obtožb, vendar nima niti tistega, po čemer se meri objektivna veljavnost in subjektivno zadovoljstvo žene: otrok. Na obisk k njej pride sošolec iz šole in skupaj obujata spomine na prijetne dni, ko je sošolec skočil čez okno in šel sošolkam nabirat kosmulje. Poleg tega pa gospodinja že rosnega Don Juana spomni, da je tudi 6x delal peti razred. Prijeten dialog v erotično nabitem ozračju kmalu zajadra v konkretnejše vode: sošolec obtoži za pomanjkanje otrok gospodinjinega moža. Gospodinja zavzdihne, da sta se zdravila že oba, a nič ni pomagalo: kljub šestim nosečnostim noben otrok ni živel dlje od nekaj mesecev. Zdaj se sošolec nenadoma prelevi v brkatega zapeljivca: pohvali se, da ima sam osem krepkih otrok in da bi tudi bivši sošolki z veseljem pomagal do otroka. Gospodinja tiho zardeva, zvečer možu zopet omeni žalost zaradi neobstoječega potomstva. Vendar pa naslednji dan, ko se sošolec spet oglasi in ponudi svoj servis, ostane pri svojem zakonu in samaritana nažene skozi vrata (med tem ko on vzklika: Kaj pa… Kaj pa moje potrebe?)

Četrti del najbolj učinkovito zareže v družbeno vlogo ženske v Indiji. Opazujemo družino, kjer je glavna mati (oče je očitno že preminul). Ko pride nek snubec na razgovor, da bi zaprosil za starejšo hči, se vmes prikrade maljša sestra. Snubec se odloči za drugo in tako starejša sestra postane spinster. Z leti se poročita tudi druga mlajša sestra in brat in o starejši, neporočeni sestri začnejo krožiti sumljive govorice. Ko naposled mati umira, z vzdihom na ustnicah, Kaj bo z mojo starejšo hčerjo, jo druga sestra (tista, ki je “ukradla” moža) potolaži, da bodo že ostali poskrbeli za starejšo sestro (predvsem za njen sloves). Toda ko preteče nekaj časa, se želi sestre odkrižati (češ, kaj bodo ljudje rekli? Da njen mož ima kar obe). Starejša sestra oddide domov, v mamino hišo in kljub prepričevanju bratove družine in druge mlajše sestre zavzame stališče, da bo živela sama. Še ko na začetku in koncu filma slišimo trkanje na njena vrata, odgovarja: Pustite me, živim sama. Ne potrebujem moškega. Prvovrstna ironija pa je (po mojem mnenju), da je starejša sestra daleč najlepše in najpametnejše dekle, ne le v tem delu, ampak v vseh štirih zgodbah.

Vse štiri ženske se borijo za svoj grižljaj samostojnosti v zelo rigidni družbi. Ena želi, da se ji priznajo pravice zakonske žene in ne etikete prostituke, druga se otrese obrekovanj o nemoralnosti, tretja ostane zvesta moralni drži, ki se ji zdi pravilna navkljub želji po otroku, četrta pa se odloči, da bo preživela sama in se spoprijemala s samoto, duševnimi stiskami in družbenimi podtikanji. Vse štiri kažejo pokončno držo, kot je dejal sam režiser, pa tudi zavedanje te samostojnosti raste skozi film: med tem, ko prva nima na sodišču nobenega argumenta, ki bi predstavil z dejstvi njeno resnico, četrta točno ve, zakaj se je tako odločila in gre po tej poti samozavestno. V tem okvirju nas lahko štiri preproste, relativno neizobražene ženske iz srede 20-tega stoletja, ki živijo v ruralni provinci Kerala, naučijo o samostojnosti več kot katerikoli priročnik ali etnološka študija.

Naj za konec omenim še skoraj otipljivo karizmo režiserja. 67-letni gospod je s svojimi daljšimi belimi lasmi videti kot Einstein in lahko rečem, da je tudi širina njegovega duha enakih dimenzij. V 60ih letih prejšnjega stoletja je kot pionir ogromno naredil za kvalitetni indijski film (kvalitetni v smislu alternative cvetkam tipa Bollywood). Med govorom je nekajkrat elegantno ošvrknil gnilobo skomercializiranih spačkov, ki jih toliko celo nehote pobiramo na vsakem koraku. Žal mi je bilo, da se debata ni mogla bolj razviti in nekoliko namrgodena sem bila na povezovalca, ki režiserja ni čisto dohajal s svojimi vprašanji in komentarji. Pogovar je gospod Gopalakrishnan končal v duhu besed: Filmi, ki jih jaz delam, se ne končajo na platnu. Hvala bogu za takšne režiserje, pripominjam jaz. Včasih se mi zdi, da jih moramo iskati z lučjo pri belem dnevu.

Seveda pa film ni bil všeč vsem. Nek zdolgočasen gospod se je tako kar sredi predstave odločil, da bo raje zaspal in pol filma je to z glasnim smrčanjem sporočal celi dvorani. Vsem potencialnim smrčačem odsvetujem ogled, za tiste, ki bi vas utegnilo zanimati: Štiri ženske so na sporedu še v soboto, 22. 11. ob 15ih v Komuni, v prihodnjih dneh pa še filmi istega režiserja z naslovi Vstajenje, Monolog, Zasužnjen, Izbira posameznika in Past za podgane. Kinodvor baje poleg tega obeta še eno diskusijo z režiserjem. Zelo priporočam.