MaryLand

Volkuljin lajež

Volkulja samotarka je odšla na balkon in zalajala v polovico lune. Ni je več težila osamljenost, ki je tako pogosto kot kamen legla na njene volčje prsi. Bila je prosta in preprosta, sama in hvaležna za obstoj Neznanočemu. Ni se spraševala, kdo bo slišal njen glas, katera dolina ji bo odgovorila v odmev; samo pljuča je hotela izprazniti, spustiti v temno noč dolg in predirljiv lajež, nagovoriti vse v vesolju, kar ni bila ona, kar se je z njo stikalo v nepojasnjenih interakcijah, o katerih ni imela pojma. Nič ni bilo pomembno, le lajež je rezal noč kot škarje, razklal je koščke postanega vsakdana in izvodkal na površje tisto, kar je tlelo spodaj že od začetka časov in se tako redko osvobodilo.

Lajala je o dnevu, ki je minil, ki je bil motek dni iz preteklosti in prihodnosti. Med njeno tuljenje se je mešal okus rogljička z marcipanom, ki ga je to jutro pojedla, vonj pekarne in tip ozračja, skozi katerega so padale drobtine rogljička in jutra, tip, ki je bil napolnjen s prisotnostjo volka, ki ji včasih pomaga zapirati samoto za zapahe dvojine. V laježu je bilo toženje nad sedenjem v temni votlini, ki si tokrat ni zaslužila njenega časa, strah pred ostrim rezilom mraza, ki je ožemal okončine in nažigal glavo, smeh, ki se izvije le po zadostni količini časa, ki je baje ukraden Neznanočemu. Ampak najbolj od vsega je v njenem glasu živel pozni večer, ko se je odplazila, z repom med nogami in opuljenim kožuhom, med druge volkove, starešine, jih opazovala od daleč in previdno, kot bi se kljub otipljivi bližini njene premražene tace in trzajoč trebuh še vedno nahajala kilometre stran. Poslušala jih je kot začarana, takrat ni nič lajala, gobec je držala široko odprt, kot bi skozenj pila izbrušen lajež starešin, in ne skozi našpičena ušesa. V tem pitju, goltanju sladkega, ki so ji ga nesebično in popolnoma zastonj delili starešine, se je počutila najsrečnejšo, bil je eden redkih trenutkov obstoja, ko je bilo vse popolnoma prav, ko se nihče, niti ona sama, ni menil za premražene tace in oguljen kožuh.

V svoj brlog je prišla gotova, da bo preživela zimo, vzhičena nad zavihkom neke misli, ki jo je ubesedil eden od starešin, rodila pa se je pet let prej med njenimi volčjimi očmi. To je bila edina resnična alternativa samoti, zavihek te misli, banalne, otročje, morda sploh ne izvirne v nobenem smislu, povsem gotovo posledica prozornega naključja, a njej je napolnila pljuča in raztegnila gobec, da je odšla na balkon in zalajala v polovico lune. Zaveda se, da bo lajala do jutra, kajti momenti kot so ti, se zgodijo redko ali sploh nikoli v prostranem volčjem življenju.