MaryLand

Don’t try

Življenje je včasih tak obupen kaos, da se naš človek kmalu po tem, ko se izvali iz postelje, usede na prvi stol, prižge cigareto in si misli: Fak… kako bom sploh preživel ta dan?

Obenem ga je groza govorit o tem naokrog, ker navzven zgleda vse v redu. Ne samo v redu – izgleda odlično in sam bi lahko hitreje kot potegne en dim naštel pet ljudi, ki bi brez pomisleka zamenjali z njim. Tu se slaba vest uleže kot megla in zamočviri še tistih par zaplat, ki so bile prej približno znosne.

Vsenaokoli parole o visoki produktivnosti in ekstremno globokem doživljanju življenja. Jumbo plakati s slikami tako turkiznega morja, da si naš človek ne more pomagat, da ne bi občudoval photoshopa. Poletne oblekice, festivali, posedanje pod kakšnimi kostanji, vsesplošna sproščenost in občasen razvrat.

Nad našim človekom pa jebeni stekleni zvon.

Naš človek ve (in to zelo dobro), da mu lahko ponudijo karkoli – kar – ko – li – pa bo še zmeraj nasikana bolečina v riti.

Teorij, zakaj je temu tako, je več: najbolj verjetno mu kronično primankuje dopamina ali serotonina ali (sploh če je naš človek ženska) ima kakšno hormonsko neravnovesje. Mogoče je samo neozdravljeni perfekcionist ali pa otrok, ki je tako razočaran nad sesutimi sanjami, da se ne bo nikoli več pobral. Mogoče je preskočil lokalne lekcije pozitivnega mišljenja. Najbolj verjetno od vsega pa se ne zna zaposliti, ne zna vpreči enega od svojih neštetih talentov (ki joj, prejoj, kopnijo kot snegec na spomladanski odjugi) v kakšno resno in samoizpolnjujoče delo. No, vsaj v delo, ki nudi soliden nivo ugleda (bodimo skromni in počasi napredujmo po Maslowih stopničkah).

Naš človek že tri leta fura lerlauf oz. ne dela nič kaj posebej omembe vrednega. Ni srečen, rahlo je otopel in enostavno ne verjame, da obstaja na svetu kakšna stvar, ki bi mu lahko prižgala tisti prvinski drive nazaj. Zato se sekira – ne zato, ker prvinskega driva ni več (konec koncev je takrat, ko je ožemal svoj lajf do skrajnosti, samo pobiral priznanja slamnatih ljudi, ki so v najboljšem primeru junk food za ego), ampak zato, ker nima več izbire – drive da ali ne. In ker nima izbire, je tako ziiritiran, da (samo zato, da bi dokazal, da izbira je), na vsak način skuša vzbuditi nekaj starih skominov. Skratka, leflauf, ki se trudi, da bi bil vožnja z 250 km/h po tistem, čemur v resnici pravi Highway to hell. Grozljivo. Stekleni zvon bridko resonira.

Ne preostane mu nič drugega, kot da se dokončno in zavestno neha trudit. Včasih je dovolj čakati tri leta; kdaj drugič je treba najbrž čakati dalje, dokler ves plevel vsiljenih pričakovanj ne pocrka od dolgega časa. Ne ve, če bo imela ta pot kak smiseln izid; toda ob misli, da bi šel nazaj na kup gnoja kikirikat k drugim petelinčkom, ga poprime refluks. Ja, tako je, naš človek je snob in predno kaka krepostna duša začne metati kamenje vanj, naj pove, da ceno do zadnje kaplje krvi plačuje že sproti, saj veste, karma’s a bitch, tako da lahko svoje kamne prihranite za drobljenje kakih drugih kosti.

You don’t try. That’s very important: not to try, either for Cadillacs, creation or immortality. You wait, and if nothing happens, you wait some more.

Yes, Charles. Želim si, da bi bila tip, potem bi se najbrž lahko občasno napijala skupaj. Ker sem ženska, bi me najbrž samo nategnil, no, če bi se ti zdela posebej lepa, bi najbrž dobila še kako vrstico tipa The female is skilled at betrayal. No ja, kakorkoli, hvala za vse ribe. I won’t try anymore.