Michel Houellebecq: Razširitev področja boja
Komentiraj
Auč! Ta bukvica je v resnici britvica, tistim marcipanskim dušam jo odsvetujem. Ostali pa sezite po ta veliki žlici.
Pripovedovalec zgodbe je tip na začetku srednjih let, osamljen, apatičen, računalniški inženir, ki se mu niti cinizma ne da več zganjat. Edina lastnost, ki mu jo lahko nedvomno pripišemo, je zdolgočasenost. Sam ni dolgočasen, zelo daleč od tega: njegov miselni tok je fluiden, brez dvoma je precej nadpovprečno inteligenten. A vendar mu nič v življenju ne more več razburakati zdolgočasenega vsakdana, še o seksu razmišlja kot o nečem pravzaprav nevrednem truda. Nekaj povsem drugega je njegov kolega, Tisserand.
Tisserand ima problem. Namreč, ni ravno lep. No, lahko tudi odkrito povem, grd je. Star je 28 let, še vedno je devičnik, zafrustiran je na celi črti. In pripovedovalec je ujet v družbo z njim, z njim se mora vozit po francoskem podeželju v službi kmetijskega ministrstva. Do Tisseranda ne čuti nobene simpatije ali empatije, pravzaprav ga prezira na svoj apatični način in edino, kar razbije enoličnost zdolgočasenosti, je rahlo nagovarjanje Tisseranda v umor še ene ženske, ki ga je zavrnila. Konec je tragičen, a pripovedovalcu uspe kljub vsemu ohraniti špricersko hladnost.
Kaj je mene najbolj prepričalo v Houellebecqovo veličino (ponovno)? Njegova ostrina, njegov slog, njegova deterministična prepričanost v glavnega junaka, ki že s prvo zapisano črke ni imel nikakršne možnosti, da bi bil drugačen? Seveda. Toda, za razliko od Platforme in Osnovnih delcev, gre v tem delu tudi za mojstrsko poudarjen kritični aspekt današnje družbe:
Kapitalizem se je vlezel v vse, kar je, vse se kupi, vsemu se postavi cena. Tako se je poleg klasičnega darvinističnega boja za obstanek porodilo še eno področje, področje keša in ugleda, in alfa samci so postali možiclji v armanijih. Vendar, človek je le žival, goni so nam vsajeni brez izbire, in tako se včasih naredi, da kak alfa ali pa beta ali celo jota samec v armaniju ali vsaj muri na drugem boju za obstanek popolnoma pogrne, kot npr. Tisserand. Le kaj mu preostane drugega kot častna smrt? Pogrniti v ekonomskem, kapitalističnem boju frustrira. Pogrniti v živalskem, nagonskem boju pa frustrira do smrti.
Čudovit zapis.. Res je kot britvica, mene še danes zareže, ko se spomnim na ta roman.. Enako na Osnovne delce.. Mi lahko malo razložiš, o čem gre Platforma.. Lahko pobrskam, vendar bi raje prebral izpod tvojih prstov..
djubre, najprej :bow:. Glede na to, da vem, da bereš Houellebecqa, je kompliment res balzam za dušo. Platforma govori o čem drugem kot o odtujenem moškem srednjih let, ki verjame, da si bo svojo prazno dušo rešil s spolnim turizmom: v prakticiranju, v reklamiranju, v manufakturiranju. Ampak stvari niso nikoli na prvo žogo, tudi Houellebecquovi liki se ne morejo več žogat… Bom dodala kompleten opis v bližnji prihodnosti.
Ženske so nore na Huellebecqa.. Poznam mladenko, ki ji predstavlja sex simbol.. Pa tudi Vesna Milek ga ima rada.. Se že veselim, torej.. Slišal sem tudi za antiislamski insert, upam, da me ob prebiranju ne bi preveč razhudil in prizadel..:–))
Mislim, da te ne bo preveč prizadel. Saj veš, kak je - prizadene nas vse, toda najbolj od vseh vedno znova prizadene sebe, ko se tako vseh na očeh secira in rani. Kdo ga ne bi imel rad: v resnici ga je ena sama želja po obvarovanju otroka v njem samem.
Jasno.. Vsi veliki pisci se sadistično seciraja.. Imajo moda.. Večina ljudi nima takšnega poguma..
vsa vesela sem prišla zdajle domov, začela brskat med svojimi knjigami in ugotovila, da sem Platformo nekam posodila…
Lahko bi napisala tudi na suho, ampak ne bo enako, moram jo malo prelistat in si osvežit spomin. Tako da, žal, še nekaj časa bo trajalo.
Le predlog; spusti The possibility of an island (oz. Možnost otoka, mislim, da je nedavno izšla pri Beletrini). Navdahnjenost prejšnjih knjig po njej zadobi kar malce postan okus, ko tokrat občutno manj berljivo in humorno preigrava stare tematike. Za povrh avtobiografska nota vseskozi sili, da namesto simpatičnega lucidnega cinika Velbeka videvaš precej manj simpatičnega fukaželjnega cinika Velbeka.
Eh, smola, tudi The possibility of an island imam doma. Pred dobrim letom in pol sem jo na vrat na nos kupila v Londonu, ko o slovenskem prevodu še ni bilo ne duha ne sluha. Prebrala sem kakih 40 strani pa me resnično ni potegnilo, krivdo sem pripisala prevodu (namreč, zelo ne maram brati prevodov v angleščino, če je original v drugem jeziku… ne vem zakaj, moja muha). Mislim, da jo bom kljub vsemu enkrat dokončala.
No, res bi se lahko sklicevalo na angleščino. Francoski način pisanja je (bojda, tako pravijo) precej manj linearen od angleškega jezika, in konvencije slednjega zagotovi porežejo kak rob ali dva. Verjetno nekega dne tudi jaz kanim spet poseči po bukvi, a raje v slovenščini.
Ja, tako. Jaz sem že pri imenu prevoda zgornje knjige zavijala z očmi. Mislim, Whatever ???
Kaj ti angleški govorečniki mislijo, da so?! In potem je kao argument, da prevod lepo popiše duševno stanje protagonista. Ja, ok, kaj pa vse ostalo? Tako da, možnost otoka definitivno v slovenščini. Francoščine namreč, žal, ne znam.