15.01.2010
Ne, ni zdravo pred spanjem brat Bukowskega, z utvaro, da ti bodo trepalnice hitreje zletele skupaj. Efekt je namreč ravno nasproten: pulz naraste, želja po nikotinu se ojača in tudi non-stopno nakladanje o praznenju steklenic ni v nevem kako pomoč. In potem je ura pol 4h, ena knjiga je dokončana, malo še listam po njej, če bi našla kak uporaben citat, ampak so vsi tako polni fekalij in pretepanja in dobesednih navedkov, da me vse mine. Kaj bi trgala stvari iz konteksta… Zaprem knjigo in začnem premišljevat.
O njem sem že pisala. Večkrat. Mogoče bom še. Zakaj?
Roko na srce, junak ravno ni… Precej mu visi dol za vse, kar obstaja okrog njega. Non stop ponavlja, da bi rad imel samo malo miru pred butci. En miren kotiček, zadost pijače pa kako žensko vsake tolk…
Ampak obenem tako dobro ubesedi življenje. Samo resnico pove, čisto, nefiltrirano resnico. No, pravi, da je v njegovih delih 5% fikcije, ampak men je precej vseen, če je imela ženska, ki jo je pecal, v resnici obute črne in ne rdeče salonarje…
Tako redko, ampak res z lučjo pri belem dnevu redko, naletiš na človeka, še manj pisca, ki bi povedal vse. Svet je fin, zavit v celofan; ljudje se delajo pametne, kompetentne, uspešne, lepe… Ples smeti, je rekla Svetlana Makarovič smetanci na podelitvi tiste nagrade, ki je ni sprejela, no, vsaj formalno ne, kako je blo s financami, ne vem. Takrat se mi je izraz zapičil nekam zadaj in vsake tolk zaresonira. Ples smeti. (Koga kličeš smet?! bo nemara kak veleum izdihnil pod zapisom. Ti sama si smet! – Naj mu že zdaj povem, da se samo smehljam nazaj).
Ampak Bukowski… njega pa bereš v vsej njegovi bedi. Grenek, prizemljen, cinik, humoren. Pijača, droge & ves ostali šov – to je nepomembno. Verjetno je dobro, nepogrešljivo kot sredstvo, ampak všeč mi je zaradi nečesa čisto drugega – tiste posmehljivosti, kritične distance, ki jo ima do življenja samega. Njemu je bilo že zelo zgodaj jasno, kako brezpredmetno je vse skupaj. Tam kjer Sartre reče Gnus na zelo umetelen način, reče Bukowski Drek zelo naravnost.
Ham on rye, roman, ki mi je potisnil spanec daleč preč, govori o njegovem otroštvu. Njegov alter ego, Henry Chinaski, ni ravno ležal na pernicah in sikal zaradi graha. Očeta ni spoštoval, zdel je mu je precej butast, s svojo blesavo željo po bogastvu (ne zgolj dostojnem življenju), s kretenskim vpitjem in zmerjanjem vsenaokrog, s tem, kako je pred sosedi tajil, da je izgubil službo in se vsako jutro odpeljal od doma na navidezno delo, v trgovino pa sta z mamo pešačila, da sta privarčevala na bencinu. Oče tudi ni maral sina, kar je rad dokazoval z jermenom za brušenje britve. Na sinovi riti ali kamorkoli je pač padlo. Mama je bila nevidna. S sosedovimi otroki se ni smel igrati, v šoli ga niso preveč marali (ta distanca mu je – vsaj tako se bere – kar ustrezala), kdaj jih je fasal in kdaj koga nabil, kdaj je celo imel koga, ki je skoraj dišal po prijatelju… A večinoma so se nanj lepile same zgube, pravi Hank. Toda, iskreno, v tem oddaljenem, osamljenem svetu je bilo Hanku težko najti koga, ki ni zguba. Rev ni maral, pretepaških praznoglavcev tudi ne, gizdalinav pa sploh ne – kdo, ki bi se zanimal zanj, pa še sploh ostane? Da je bila mera polna, so mu podivjale še akne, po vsem telesu, ponekod po trupu so se razširile v čire, tako da so ga zdravniki hodili gledat kot kakšen eksponat. Punc, še manj žensk v tem romanu še ne srečamo… najbližje temu je, ko vidi mednožje mame nekega svojega znanca, ampak se mu vse počez postavi, ker je gospa zgoraj blond, spodaj pa rjava, z nekaj sivečimi dlakami.
Le včasih nastopi kak moment, ko vidimo samo milino in nič drugega… Kako se mu gnusi naslajanje gruče fantov nad mačko, stisnjeno v kot, nad katero bo zdaj zdaj planil buldog… In takrat lahko, kot smo prej verjeli vsemu sranju in grekobi, verjamemo tudi tej milini.
Pogrešam take ljudi, čeprav se zavedam, da se v realnem življenju morda nikoli ne bi poklopila z njimi; jaz sem dostikrat še preveč zapeta, preveč še verjamem v ples smeti, čeprav nočem; toda kljub temu sem vesela, da sploh obstajajo, če pa še kaj napišejo ali opozorijo na drugačno obliko življenja, pa od veselja zastrižem z ušesi.
Zapisal-a Marija v 15.01.2010 ob 05:07 pod mojeMisli
1 oseba je oddala komentar
11.01.2010
I see you. Si ves čas govorita protagonista, človek Jake Sully v avatarju humanoida s planeta Pandore in avtohtona prebivalka Neytiri. I see you. A bi se lahko vse skup zbanaliziral še na večji Alkimist-Mali princ-… bulšit kot to? OK, štekam, vidita notranjo lepoto drug drugega… no, lepo zanju, ker 6+ milijard ljudi na tem svetu tega pač ne vidi. Vidijo mizerijo in žalost drug drugega, notranje lepote ne vidi skor nihče, no če jo kdo vidi, je najbrž resno zadet ali pa pripadnik kake verske ločine tipa Jehove priče. Resno… si predstavljate, da v enem tistih redkih trenutkov , ko se čutimo blizu nekomu, ko je itak najboljš od vsega bit tih al pa res pazljivo izbrat kretnje in besede, ta nekdo izjavi I see you?
Film ima glih kake pol centimetra globine. Mogoče je to cena, ki jo moraš danes plačati za zaznavanje vizualne globine. Konec koncev je projekt bil drag; zato mora biti všeč tistim, ki bodo zanj plačali. Torej večini. Vzamemo torej klasičen scenarij, srčnega, malo zaletavega junaka, dodamo lepo, milo, popolno spremljevalko, dobro je v kurcu, ker je pač dobro in igra karseda fer, zlo je močno, ker se poslužuje udarcev pod pasom, a na koncu vseeno zmaga dobro, ker je pač dobro. Ošvrknemo problem ekologije, izkoriščanja naravnih bogastev, invazije izkoriščevalcev, odtujenost sodobnega človeka od matere narave, itd. Skratka, večina gre z dvorane z zadovoljnim nasmeškom.
In nikogar ne moti, da znanstvenica, ki je delala na tem projektu tolk in tolk let, ki ga je sploh omogočila, če smo natančni, potegne ta kratko kot kolateralna škoda. Pač, ko vsi skupaj bežijo, jo nekdo rani, seveda ji ne uspe zdržat do transplantacije uma… sori, bejbi, sej nam je žal, ampak saj veš, višji cilji. Srednji vek, Cameron, srednji vek! No, glavno, da ljubezen premaga zlo. Zeh.
Sprašujem se, ZAKAJ furamo te kvazi arhetipe?! On, Jake, močan, sposoben, nadčlovek. Ona, Neytiri, nežna, ljubeča, odločna. Tega ni… Ljudje nismo nadljudje, ljudje smo šibki, štorasti, neumni. In ženske smo tudi trmaste, sitne in imamo PMS. Zakaj tako masovno cejenje slin nad nečim tako izumetničenim, nerealnim?
Ker se dobro prodaja, bo kdo rekel. Ampak zakaj se dobro prodaja? Zakaj ne bi mogli posneti filma s tehnologijo Avatarja (in tej tehnologiji res lahko samo ploskamo), a z zgodbo, ki ni tako zelo prozorna? Hja, najbrž se dobro prodaja, ker to poznamo.
Grki so hodili v gledališče, da so doživeli katarzo. Razmerje tragedija:komedija je bilo 3:1. Najprej si se trikrat vživel v kak hudičevo zakompleksan lik, ki je recimo ubil učeta, seksal z mamo in preostanek časa tramiral zaradi obojega, potem si pojedel čez en piškotek in se nasmejal. Super. Danes, ko so recimo filmi masovni ekvivalent grškega gledališča, pa se vživljamo v nadčloveka, ki je sicer zaletav, ampak pozitivna sila v naravi ga pa čuti za svojega, zato je ta prav človek. Kakšno katarzo lahko doživimo ob tem?
Ljudje majo pa še kar polna usta nakladanja o napredku…
Zapisal-a Marija v 11.01.2010 ob 03:40 pod mojeMisli
65 oseb je oddalo komentar
9.01.2010
To, da zima ni ravno moj najljubši letni čas, je zelo mil izraz za dejstvo, da ne maram mraza, mokrote v čevljih, kratkih dni in marsovskega oblačenja. Tudi kar se tiče zimskih športov, ki so zabavni, se jih bolj ogibam kot ne. Enkrat na sezono mi uspe iz zaprašenega kota potegnit smučke in potem plužim po kaki precej položni strmini, v upanju, da me nihče ne bo zvlekel na kako progo, po kateri bo treba štamfat navzdol. Vsake par let dobim impulz za tek na smučeh, ki ga ponavadi še isti dan zaključim z ugotovitvijo, da to pa res ni zame. Sankanje je luštno, samo če bi nekdo vlekel sani namesto mene navzgor. Kar se tiče drsanja, se držim pregovora, da gre osel samo enkrat na led. Skratka… komaj čakam telohe.
Ampak ni bilo vedno tako. Ko sem bila majhna, sem zimo oboževala. Vsaj enkrat je geografija delala zame. Če je bilo poleti za znoret zoprno gristi kolena na kolesu, kamorkoli si se premaknil, se je pozimi to izkazalo za velik plus. Samo par korakov od hiše so se povsod vzpenjali klanci, pravi, strmi klanci, po katerih so sanke letele kot bi jih namazal. In ni bilo boljšega kot pozimi prileteti iz šole, vreči torbo v kot, vzeti smučke in z drugo otročadjo zganjati oslarije na kakem domačem smučišču, na katerega je vsaj enkrat na dan priletel jezni lastnik, z grožnjo, da bo žičnica res nehala delat, če se ne bomo lepše obnašali.
Gazim sneg in razmišljam, kam je šlo, tisto otroško navdušenje, ki mu še tako strupen mraz ni mogel do živega. Kdaj sem postala tako dolgočasno odrasla? Od kdaj je ovira, da v zimskih oblekah res zgledaš kot nezemljan?
Včeraj sva se s cimrom vračala z Metelkove. Oba malo razposajena, čeprav nikakor okajena ali še kako hujše pod vplivom kakšrnihkoli substanc, sva elegantno iskala optimalne gazi, večinoma kolesnice, oba v obutvi, ki je bolj lepa kot praktična. Nakar zagledava drevo.
“Dej, stopi spodaj,” mi reče cimer. Preventivno odprem marelo, on pa brcne v drevo (drevesu ni bilo nič hudega, da naju kdo ne obdolži za huligana) in skoči v zavetje. V naslednjem momentu se usuje pravi snežni metež. Tako prešerno se že dolgo nisem smejala. Seveda ni bilo nobeno drevo več varno pred nama. Nekatera drevesa niso hotela sodelovati in so trmasto držala ves sneg zase, druga pa so bila zelo radodarna. Pri rtvju sva bila že popolnoma zasnežena. Tip, ki je v bližnjem lokalu mirno srkal pijačo, se je oglasil: “Ej, tam sta še enga pozabla.” Hehe.
Seveda ni ostalo pri tem. Naslednja stopnja je bila “A si upaš brez marele?” in tako naprej, dokler ni bitka drastično preskočila na težjo mehanizacijo. Naj povem, da nisem jaz vrgla prve kepe.
Do doma sva rabila kake pol ure, čeprav ni več kot 10 minut hoje. Nedolžne kepice so (kot je v navadi snežnih kep) postajale vse večje in kompaktnejše, vse bolje naciljane. Potem vtiranje snega v občutljive predele vrata in zatilja in občutek popolne nemoči, ko na hrbtu ležiš v snegu, loviš sapo in zapiraš usta, da le ne bi neprostovoljno použil prevelikih količin snega, za katerega nočeš vedeti, kdo je prej z njim počel … karkoli.
Pustila sem kakih pet odtisov svojega hrbtišča na ulicah, za katere sem bila prepričana, da se ne bom nikoli valjala po njih. Noja… never say never. Dva policaja sta naju sumljivo opazovala, ko sva poskakovala sredi Slovenske, ampak ker je bil ravno njun odmor za malico, se nista pustila motit. Kljub mojim visokim frekvencam.
Zima je včasih čist uredu. Čeprav še vedno komaj čakam telohe.
Zapisal-a Marija v 9.01.2010 ob 15:32 pod mojeMisli
6 oseb je oddalo komentar
7.01.2010
Supersimpatično leto 2010 se je začelo supersimpatično. Lepa družbica se je zbrala pri meni doma in spoznala sem deklico z najbolj fantastičnim imenom na svetu. Nazdravljali smo, se objemali, izmenjevali viruse in bakterije, saj veste, kako gre…
Potem se zbudim, z veliko glavo in suhimi usti naslednji dan. Prva logična poteza je seveda prižiganje računalnika. Ampak ta noče sodelovati. Poblisne z eno od štirih lučk in potem molči. Okrivim adapter in grem mijavkat dalje.
Ampak zvečer, s sposojenim adapterjem, ki nima vprašljivih kontaktov, moj silicijski služabnik še vedno noče izkazovati pozornosti. Začenjam se tresti po vsem telesu. Ne, ne, ne… Ne! Bog, zdaj imaš priliko, da dokažeš svoj obstoj! Odrdram neko kombinacijo mantre in molitvice in poskusim še enkrat. Ne dela. Fak.
Seveda nisem shranila zadnje verzije diplome.
Po blagem in neokusnem sadnem čaju (upam, da se ne pozna celo leto po prvi večerni pijači novega leta) se zavem resnične praznine, o kateri se mi prej niti sanjalo ni: biti analogen.
Vzamem v roke knjigo pa mi branje nekako ne gre. Nervozna sem. Internet mi manjka bolj kot zrak. Ja, lahko se je pačiti nad tem, da si off-line, če veš, da se lahko v poljubnem trenutku spet povežeš… Toda biti off-line po sili, to je povsem druga pesem. Vprašanje mi kapne v glavo… Ni Wikipedie. Nekaj bi rada poslušala… Ni Youtuba. Nekaj bi rada napisala… Moleskin me gleda, ampak ve, da je bitko s tastaturo izgubil že zdavnaj.
Potem mi kapne, da je vse moje življenje na tistem crknjem računalniku. Vsa moja muzika, večina mojih najdražjih filmov, moje delo, moja diploma, moje ustvarjanje, moj sram…
Rezerviram 15 minut za meditacijo o tem, kako daleč je prišla človeška vrsta, no vsaj en konkreten osebek, v katerega imam vpogled, da doživlja življenje skrčeno na računalnik; z grenkobo dodam še eno na seznam svojih odvisnosti in se odločim, da tako ne gre več dalje. Odvisnost je treba predelati v užitek! (In suvereno vlečem dim iz cigarete).
Potem je žalovanje mimo, pokličem svojega nadangela in naslednje jutro že imam nadomestno škatlico.
Nauk: ljudje, ki jim v roku dveh let odpovesta pokorščino dve matični plošči, ne bi smeli uporabljati laptopov.
Zapisal-a Marija v 7.01.2010 ob 02:18 pod mojeMisli
18 oseb je oddalo komentar
31.12.2009
Nikoli ni enostavno, če je človek v bazenu zmenkarjenja. Pa če si 16, 26 ali 86, Johnny Depp ali dolgočasna punca s sosednjega vhoda. Če imaš za sabo leta uspešnih razmerij ali leta neuspešnih poskusov. Lepi, grdi, karizmatični, zadržani, pametni, tupi… Vsi smo isti, isti, isti, kadar smo sami, še slabše, osamljeni, in si želimo, da bi imeli vsaj iluzijo, da vendar nismo tako zelo sami.
Na podlagi mojih bogatih izkušenj in oslarij, ki jih delajo ljudje okrog mene, sem nabrala par klišejev v odkriti topli vodi. Naj vam tekne.
Naključje. Navdušenje. Statistika.
Woody Allen je dejal v Match Pointu: The man who said “I’d rather be lucky than good” saw deeply into life. People are afraid to face how great a part of life is dependent on luck.
Seveda se vsi navdušimo, kadar je kdo navdušen nad nami. Lepo boža ego, to navdušenje. Na drugi strani je prav tako človek, ki si želi enakega kot mi sami: bližine, intimnosti, biti razumljen, biti nekdo za nekoga. Kljub podobnosti teh želja to nikakor ne pomeni, da je ta človek kompatibilen z nami. Pretirano navdušenje pred prvim zmenkom je prej škodljivo kot koristno.
- Tudi če je enkrat rekel, da bi zate prišel zapet podoknico.
- Tudi če je prilaufal za tabo, če mu daš številko.
- Tudi če tako ali drugače hvali tvoje sposonosti.
- Tudi če v vabilu napiše sonet (ali karkoli vas pač nakuri).
- Tudi če tri ure po tem, ko si dobil mejl in nanj še nisi odgovoril, pošlje še en mejl.
- Tudi če po enem dnevu, ko še nisi odgovoril, skupnemu znancu pošlje sms z vsebino, če sploh veš, da imaš mejl.
Vse to pomeni natanko nič. Nasmehnite se, odgovorite na mejl in se zavedajte, da vsa dejanja prej gredo bolj v smer delanja dobrega vtisa kot kakršnekoli realne simpatije.
Ljudje so pogosto razočarani nad neuspelim zmenkom, sploh če so dopustili, da jim je navdušenje stopilo v glavo. Dobijo občutek, da delajo nekaj narobe; da niso privlačni; da naredijo slab prvi vtis. Kakšna ironija.
- People are too proud to face how great a part of life is dependent on bad luck.
- Za tipi in busi se nikoli ne laufa. Ker vedno pride naslednji.
- There is always somebody as horny as you are ugly.
Dejanski potek. Realnost. Izgubljen čas.
Groucho Marx: He may look like an idiot and talk like an idiot but don’t let that fool you. He really is an idiot.
Ni smiselno iskat opravičil in razlag, če nekdo očitno res ni zainteresiran. Preventivno vedno naročite nekaj, kar se ne konzumira predolgo. V pričakovani vrednosti 95% neuspelih poskusov ste s 95% verjetnostjo, če
- zamuja več kot 15 minut in se niti ne čuti dolžen sporočiti zamude.
- Še predno naročite kavo, ima oči bolj prilepljene na rit natakarice kot kam drugam.
- Po pol ure veste vse o njegovi službi/potovanjih/projektu/idejah/sanjah, on pa ve o vas komaj kaj več kot to, kako vam je ime.
- Po pol ure je pozabil, kako vam je ime.
- Veliko omenja svojo bivšo.
- Razpreda, da je trenutno v obdobju iskanja; da ne ve, kaj hoče; da so to turbulentni časi.
Pričakovanje. Zabloda. Razočaranje.
You can lead a horse to water, but you can’t make it drink.
Bodite pošteni in poslušajte občutek. Verjetno je bilo precej povprečno in to je še mil izraz. Ampak kljub temu, po kakem tednu tišine, se vam človek zdi zanimiv. Zato se odzovete ali celo izsilite še drugi zmenek, čeprav točno veste, da iz vsega ne bo nič pametnega. Nič ne pomeni, če je rekel
- to bi pa lahko še kdaj ponovili.
- Bova šla še na kako kavo?
- Zanimiv pogovor.
- Se slišmo.
- Trenutno sem zelo zaposlen, ampak načeloma…
Ljudje smo pač take beštije, ki za srečanja potrebujemo uro in kraj. Stavek Saj bova šla na kavo nima absolutno totalno nobene vrednosti, dokler ni zraven Kdaj in Kje. Zelo verjetno se človek, ki to izreče, ni znal drugače izmazati ven, ker mu je preveč nerodno, da bi lepo vljudno povedal, da to ni blo tisto, kar si je predstavljal. Obstaja tudi majčkena verjetnost, da imate opravka z metafizično dušico, ki na Kdaj in Kje ne daje nobenega pomena, ampak s takim si povsem verjetno tudi drugje ne boste imeli kaj pomagat. Nasmehnite se in pozabite na vse skupaj za prvim vogalom.
Pijančevanje. Razvrat. Naivnost.
Tom Robbins: There are one-night stands in Jersey City more glorious than six-month affairs in Paris.
Ko smo razrahljanega zaznavanja, zgledajo vsi dosti bolj simaptični kot so v resnici. Ampak romantika pod vplivom substanc imajo z realnostjo toliko skupnega kot Sarah Pallin z mojim pradedkom. Oba sta v nekem obdobju prebivalca Zemlje. To je to. Neka študija pravi, da se 33% razmerij razvije iz one-night standov. Ne vem, kje obstaja teh 33%, mojih 100% je trdno zakoreninjeno v ostalih 66%. Privoščite si, kolikor lahko prebavite, bodite spoštljivi do sočloveka in naslednje jutro odnesite pete. Če imate opravka z mano, mi lahko prej skuhate še kavo. Najrajš mam Illy.
In še zadnja perla iz koravd globokih modrosti: ne hodite na zmenke, če ste obupani. Obup smrdi bolj, kot če en teden ne bi stuširali.
Zapisal-a Marija v 31.12.2009 ob 08:49 pod mojeMisli
12 oseb je oddalo komentar
30.12.2009
Odlomek iz novega filma Synecdoche, New York:
Everything is more complicated
than you think.
You only see a tenth of what is true.
There are a million little strings
attached to every choice you make.
You can destroy your life
every time you choose.
But maybe you won’t know
for 20 years…
…and you may never, ever trace it
to its source.
And you only get one chance
to play it out.
Just try and figure out
your own divorce.
And they say there is no fate,
but there is, it’s what you create.
And even though the world goes on
for eons and eons…
…you are only here for a fraction
of a fraction of a second.
Most of your time is spent being dead
or not yet born.
But while alive, you wait in vain…
…wasting years for a phone call
or a letter or a look…
…from someone or something
to make it all right.
And it never comes, or it seems to,
but it doesn’t really.
So you spend your time
in vague regret…
…or vaguer hope
that something good will come along.
Something
to make you feel connected.
Something
to make you feel whole.
Something
to make you feel loved.
And the truth is…
…I feel so angry.
And the truth is…
…I feel so fucking sad.
And the truth is, I’ve felt
so fucking hurt for so fucking long.
And for just as long,
I’ve been pretending I’m okay…
…just to get along, just for…
I don’t know why.
Maybe because no one wants to hear
about my misery…
…because they have their own.
Well, fuck everybody.
Amen.
Zapisal-a Marija v 30.12.2009 ob 15:39 pod maloSposojeneIdeje
2 oseb je oddalo komentar
15.12.2009
Zakaj se ne bi rajš kar fental?
si rekel in suvereno gledal
izpod Oliver Twist kape.
What’s the point?
Ja. What’s the point?
There is no point,
there is no spoon.
Ko se zavest odlima
iz gravitacijskega polja
egotripa, vsaj navidezno,
te šele zares zadene
Angst, vreden pomena.
Ti sam in cel svet
je zgolj smehec naključja,
to da nekaj je,
namesto da ne bi bilo ničesar,
je kronski dragulj ironije
edina domislica,
vredna škrbastega nasmeha
tvojih revnih možganskih režnjev.
Bolj ko boš kopal
po njivah znanosti,
več plevela bo zraslo
in celo če vzgojiš grah,
ne boš nikoli sit,
vedno boš po mendljevsko cepil
različne sorte
in smisel tvojega življenja
bo postal škrlaten odtenek
venčnega lista,
ki bo dobil tvoje ime,
da boš večno živel knjigah,
ogabnejših od javnih telefonskih imenikov,
ali pa vsaj dokler ne gre vse skupaj v kurac.
Z umetnostjo in človeškimi pravicami
in iskanjem zdravil za levkemijo
in materjo terezijo in raziskavami osončja
in vegetarjanstvom in plastičnimi operacijami
je isto sranje,
kaj bi se ponavljali.
Nategovanje oblike,
da ne bi bilo treba posvečati pozornosti
odsotnosti vsebine.
Koga to res zabava?
Mene dolgočasi.
Zakaj potem sploh še si?
Boš rekel.
Pa ne, da te je strah ne bit?
Verjetno, celo zelo verjetno
me je strah ne bit,
ampak presenetljivo,
mogoče prvič in edinkrat
v življenju ni odločitev
stvar strahu,
itak bom zvedla
kaj se pravi ne bit,
nikamor se mi ne mudi,
in roko na srce,
hudega mi tudi ni.
Angst obstaja
dokler obstaja žlica
in v tej ljubki iluziji
sem najbrž resignirana
deambiciozirana egoistična svinja,
čeprav včasih edina na celi obali
mečem morske zvezde
nazaj v morje.
Grem lahko zdaj na pivo?
Zapisal-a Marija v 15.12.2009 ob 22:35 pod mojeMisli
10 oseb je oddalo komentar
14.12.2009
Vsake toliko se spomnim. Tam, kjer bi se pojavla razjeda na želodcu, če ne bi ničesar spremenila, me rahlo uščipne. Prav je, tako kot je, seveda je prav, si dopovedujem. Ne morem verjet, da še zmeri niso pocrkali vsi metuljčki… zdaj bi bil pa res že čas! (In ob tem šele trznem – a to pomen, da ne bodo nikoli nikoli? Se bom tudi v domu za ostarele vsake toliko še dodatno potresavala?)
Mislim, da me noben v življenju ne bo več tolk nakuril. Jaja, sej vem, obstajajo različni načini kurjenja. En ima res dobro rit, drug je pozoren, tretji … Ampak neko pavšalno primerjavo se vseeno da naredit, po tem, koliko te ljudje vzamejo s sabo. Dobre riti pozabim v dnevu ali dveh, pozornost v kakem tednu, dober humor v kakem mesecu… Enih pa ne pozabiš. Eni metuljčki ne pocrkajo.
Čeprav to ne pomeni popolnoma ničesar. Lahko živim tudi brez. Občasno me uščipne, občasno me zazebe, občasno butam z glavo v zid spričo vsesplošnega pomankanja razumljenosti. Jebiga.
Vzamem rupurut in oprezam za dobrimi ritkami. In če mi bo sreča mila, bo zraven še kaka možganska celica.
Zapisal-a Marija v 14.12.2009 ob 14:34 pod mojeMisli
5 oseb je oddalo komentar
12.12.2009
V sredo zvečer me je najedala ena sitna eksistencialna krizica. Saj najbrž veste, kako je to. Koža ti ni prav in ljudje okrog tebe niso stekleni in mumije, kot bi rekel en moj prijatelj. Ne moreš bit med ljudmi, ne moreš bit sam. Poln si ene trpke sitnobe, ki ti preprečuje, da bi mislil, da bi sprejel v zavest kakršenkoli zunanji dražljaj. K sreči imajo taka stanja omejen rok trajanja.
V četrtek sva šli s prijateljico na koncert Franza Ferdinanda. Teh Škotov človek ne more ne ljubit. Že pot je bila zabavna (še kaka ura po predmestju Gradca, pa grem lahko za taksistko), cilj je pa porušil vse rekorde in zbil dno vsem sodom pričakovanj. Presežek od koncerta, resnično. Pevec je najbolj naduto-seksualno bitje, kar jih tlači zemljico, kitarist ne zaostaja dosti. Pri nekaterih ljudeh začutih tisto primarno, instiktivno energijo, divjo misel, sem bila poučena. Kar brizga v tebe, njihova pristnost, uresničenost, smisel. Če se takrat lahko odpreš, na široko, vse zapahe, odkajlaš vse varnostne zaponke… potem ta energija teče v tebe in si ves omamljen, zadet in srečen.
Nazaj grede sva se pomenkovali, implicitno še vedno v deliriju, o zlatih časih. Jaz sem (standardno) tarnala o njihovi odstotnosti in kako nikoli nimam vsega: ali sem uresničena v tem, kar delam, pa je moje socialno življenje v podnu ali obratno, če je oboje, manjka ljubezen, če je tudi ljubezen, ni fajn vreme ipd. In mala me je strogo pogledala in rekla, kaj bluzim, da je moje življenje zelo unikatno in fajn. Kaj pa če so zdaj tvoji zlati časi, Marija?
Priznam, da mi je kar malo zaprlo gofljo. Redko dobim – tako na simpl, brez kritike ali pohvale, samo iskreno – takšno ovrednotenje. Ljudje me poslušajo, kako sikam ali se hvalim, mi pritrjujejo ali mi rušijo stališča, ampak tako redko kdo reče – daj, pizda, nehi sikat in uživaj, ker maš vse možne pogoje.
Zdaj sem vesela. Ne vesela kot veseli december, lučke in kuhano vino in vso to šaro pač prenašam, če že mora biti. Vesela sem, ker je v mojem življenju, ki je res unikatno, včasih tudi unikatno usrano, nekaj krasnih ljudi. Ni lepšega kot sobotno popoldne zabluziti v pogovoru o kaosu in formi, vmes malo preskakovati na religijo, politiko, etiko, muziko, potrošništvo, you name it.
Vesela sem, ker sem tako iskrena do sebe, da sem jaz ne glede na to, če me ljudje ljubijo in častijo tla, po katerih hodim, ali pa če v mene mečejo gnile paradajze. In odkar sem taka (to je, vsaj zame, proces, ki je zahteval precej časa in ga še) srečujem ljudi – krasne ljudi, moje ljudi – dosti bolj pogosto kot včasih.
Zlati časi so state of mind.
Zapisal-a Marija v 12.12.2009 ob 18:41 pod mojeMisli
10 oseb je oddalo komentar
8.12.2009
Spomnim se, okrog deset let nazaj, ko sva z očetom korakala po mojem rodnem kraju. Najbrž sva bila zapletena v kakšno dolgovezno debato, takrat sem še mislila, da se take stvari dogajajo kar same po sebi. Med potjo sva se zagledala v jumbo plakat, na katerem se je bohotil zgornji slogan, zraven povečane ikone sveta, povečane v slabi resoluciji. Obema je plakat pritegnil pozornost in vsakemu izvil svojo asociacijo. Fotr je začel, ne brez zagrenjenosti, bolj sebi kot meni, govoriti, da je to res… Pa ne zaradi interneta. Jaz sem, nasprotno, molčala (bila sem bila ravno v takem obdobju, da sem sovražila, če me odrasli po besedah niso jemali kot odraslo, zato sem misli rajši zadrževala zase, da se mi ni bilo treba jeziti, ko je kdo odmahnil z roko, češ, otrok) in si mislila svoje. Slogan se mi je zdel očarljiv (in zagotovo nisem bila edina, glede na vse parafraze in njegovo še dandašanjo živost se je zdel očarljiv tudi številnim drugim, če že ne očarljiv, pa vsaj tak, ki ga ne pozabiš). No, z leti sem spoznala, zakaj je slogan tako očarljiv, ampak to je že druga zgodba, hehehe…
Nazaj k izgubljenemu bistvu. Svet ni eden, svetova sta dva. Kot vedno do skrajnosti egocentrično in z vero v subjektivno resničnost kot edino resničnost, ki je kdaj obstajala, sem našla svojo parafrazo slogana (resda je nastala neodvisno, podobno kot sta Leibnitz in Newton vsak zase izumila infinitezimalni račun, brez da bi plonkala drug od drugega). Na smrt presrana in boječa (v resnici sem še vedno velika, velika prestrašena zajkla) sem pogruntala, da: Življenje ni eno. Življenji sta dve. Ja, lahko se mi smejete, me pospravite v predal To pa ja ni nič takega, mnogi so to odkrili že pred tabo, toplovodarka, ali pa samo zamahnete z roko, mogoče tokrat ne kot češ, otrok, ampak češ, Kompliciraš, ženska! Tako zelo kompliciraš po nepotrebnem! Ampak tokrat se ne dam. Ne jezim se več, ko kdo odmahne z roko, češ, Karkoli. Povedala bom svoje, pa če bo kdo iz čiste objestnosti metal zašiljene predmete vame (iz kakega drugega razloga dvomim, da bi jih; resnici na ljubo sem čisto premalo nevarna ali izzivalna ali moralno puritanska).
Torej, eno življenje je tisto, ki ga živiš in je vidno tudi drugim. Čiščenje nesnage, pranje perila, 9/5, tu pa tam kak pirček s prijatelji. Čisto solidno, nepretenciozno življenje, čist fajn. Včasih je samo to in tako zelo paše – sploh, če je dogajanje zgoščeno, če je urnik natrpan, zvečer zaspiš kot ubit.
Ampak včasih se pojavi raztrganina v tem življenju – kot bi v trenutku nepazljivosti na sicer robustno tkanino zašel nekakšen metafizični molj. In skozi to luknjo, luknjico, se vtihotapi zraven drugo življenje in takrat se jeba začne. Drugo življenje je namreč težko, zahtevno, patološko, ljubosumno, kompulzivno, nerazumljivo in ni ga mogoče deliti z nikomur. Postavlja povsem svoje ideale in vzvišeno kot kak pav stopica čez opravke prvega življenja. Domišlja si, da je etwas mehr (čeprav ni in se tega dobro zaveda). V krčeviti borbi po svojem obstanku (prilično zdrav človek se trudi luknjico zakrpati, v strahu za lastno duševno zdravje) drugo življenje kriči in ne da miru. Drugo življenje se tako sili v ospredje, da na koncu popustiš, ker ga ne moreš več prenašati samo v svoji glavi in takrat se začneš izražati.
Prvo življenje je samozadostno, drugo pa ne obstaja brez prvega, definirano je s tem, da skuša prvega izriniti iz zavesti, a če bi mu povsem uspelo, bi se končala oba. Zato je drugo življenje tudi nekoliko zvito in včasih popusti, da se ga za nekaj časa zradira – samo zato, da bo lahko kmalu spet vzniknilo.
Belim si glavo s tem drugim življenjem, odkar se zavedam. Hinavski hudič me je z leti naplahtal, da sem začela verjeti, da ni res, če ne izrazim. Prijatelji se norčujejo iz mene, da sem odprta knjiga. Vsako idejo, vsak stavek moram povedati na glas, sicer ga ni. Kakšen nemogoč in nepotreben pritisk. Rajši bi bila naplahtana k rednemu opravljanju gospodinjskih opravil.
Včeraj sem začela brati Kozorogov povratnik Henrya Millerja. In že na samem začetku, na prvih straneh napiše nekaj, kar me je pičilo kot komar, zdaj pa gledam izboklino, srbi me in ni lepa, ne morem je ignorirati in nobeno mazilo ne pomaga. Takole pravi gospod Miller:
Odkril sem, da tisto, česar sem si vseskozi želel, ni bilo živeti – če se je lahko sploh reklo življenje tistemu, kar so počeli drugi – temveč izraziti se. Spoznal sem, da me nikoli ni niti najmanj zanimalo življenje, temveč le to, kar pravkar počnem, nekaj, kar je z življenjem vzporedno, ali obenem tudi njegov del, in ga presega. Kar je resnično, me skorajda ne zanima, pa tudi ne, kar je stvarno; zanima me samo to, kar si zamišljam, tisto, kar sem vsak dan sproti potlačil, da sem lahko živel. Prav nič ni pomembno, če umrem danes ali jutri, to mi nikoli ni bilo mar, toda to, da še danes, po dolgih letih truda, ne znam povedati tistega, kar mislim in čutim – to me vznemirja in pekli. Od otroških let naprej sem vseskozi zasledoval to prikazen, v ničemer nisem užival, nisem si želel ničesar drugega kot to moč, to zmožnost. Vse drugo je laž – vse, kar sem kdajkoli storil in rekel, pa ni bilo povezano s tem. In večina mojega življenja je bila prav taka.
Drugo življenje ne obljublja ničesar, ni garant za to, da je moje izražanje kakorkoli kvalitetno, da bo ena sama drobtinica tega morda kdaj komu kaj pomenila. Ni dobro in ni slabo – samo JE. In borim se z njim, vsak dan sproti ga tlačim, da lahko živim. Vendar sem za drobceno spoznanje (iz povsem egoističnih vzgibov, se razume) pomirjena, da nisem edin človek na svetu, ki prenaša to drugo življenje.
Zapisal-a Marija v 8.12.2009 ob 14:28 pod mojeMisli
8 oseb je oddalo komentar
