MaryLand

Obstaja trivialna zgodbica v treh stavkih: Dva zapornika sta bila zaprta v isti celici. Vsako noč sta skozi isto okno gledala ven, na prostost. Eden je videl blato, drugi pa zvezde. Posmehovala sem se ji, z vsem razpoložljivim cinizmom, ker me je tako dobro opisovala. Jaz sem tisti zapornik, ki je videl blato.

Nikoli nisem znala videti zvezd, razen v primerih, ko je moj zorni kot lahko zajel le zvezde. Kadar blata sploh ni bilo na vidiku, takrat sem ga lahko odmislila. Takoj pa, ko se je prikradel sum o njegovem obstoju, sem pogledala dol in nisem mogla odmaknit oči od njega. Toliko brilijantnih idej sem imela. Toda zdele so se mi kot biseri, ki jih bom vrgla svinjam, v blato. Nisem verjela vanje in vase. Počasi so zgnile v meni in res postale tisto, kar sem verjela, da so: blato.

Navkljub dejstvu, da sem hotela biti borka, sem vedno bila begunka. Vdajala sem se, vedno in povsod. Prepričevala sem se, da se ni vredno boriti; da nimam dovolj sredstev, dovolj energije, da se sploh nočem boriti. V resnici me je bilo samo strah tveganja. Strah me je bilo, da bi se borba izkazala za uspešno, kajti potem bi morala dopustiti možnost, da ob blatu lahko obstajajo tudi zvezde, pa čeprav ena sama zvezda v celem vesolju blata. To bi zahtevalo nov scenarij, nov pogled, jaz pa sem bila konzervativna in hotela sem ostati pri tem, kar sem poznala. Bila sem tisti mali človeček, ki sem ga tako prezirala; tak, ki bolj ceni varnost kot svobodo. Posmehovala sem se drugim, ker sem v njih videla samo sebe in če sem se smejala dovolj naglas, nisem slišala resnih vprašanj znotraj. Šilila in ostrila sem svoj cinizem, dokler nisem verjela, da sem že od nekdaj bila taka in da možnosti izbire sploh nikoli ni bilo.

Presedalo mi je širiti dobro, karkoli naj bi že to pomenilo. Zdelo se mi je ceneno in neestetsko. Sovražila sem misel, da bi me kdo videl kot nekakšno guvernanto, kot doktorico kurje juhice.  Hotela sem več kot kurjo juhico in zdelo se mi je, da to več lahko dosežem samo s popolno negacijo vsega, kar je kdajkoli letelo mimo kakšne kurje juhice. Moja nagnjenost k napuhu je stabilno rastla in kljub temu, da sem si ga želela na vso moč izkoreninit, ni šlo, kajti prav moj napuh je poganjal vse, kar se je dogajalo, vse bredenje po blatu in iskanje skrivnih zakladov, ki naj bi se pokazali kot nagrada takrat, ko si blaten do vratu ter čez, ko te pokriva nekaj debelih plasti.

Zdaj mi je žal. Za vse ideje, ki so zgnile, za projekte, ki sem si jih želela izpeljati, pa se na neki točki niso zdeli dovolj vredni izpeljave, za krožnike kurje juhice, ki sem jih besno zalučala ob steno, čeprav bi morda koga nasitile. Včasih tudi mene.  Žal mi je, za vse službe, ki sem jih zavrnila, ker me je bilo tako peklensko strah, da se ne bodo iztekle po mojih pričakovanjih, za številne fante, ki sem jih odpikala že na začetku, za usluge, ki jih nisem naredila.

Nisem danes zvečer postala boljši človek in nisem naredila radikalnega plana v spremebi življenjskega sloga. Taki plani se redko obnesejo. Vem samo, da sem se naveličala blata in cinizma kot orožja proti trivialnemu. Rada bi vsaj stegnila roko proti kakšni zvezdi. Mislim, da je vsega kriva mama, ki mi je danes pred  odhodom pripravila poln krožnik kurje juhice.

Pri nas doma se s knjigami ne ravna ravno… posvečeno. Skupna knjižnica obsega eno uborno polico (sta pa na njej dve Ani Karenini - kdo bi si mislil). Tudi sicer knjige uspejo končati na zanje povsem neprimernih mestih, kot podlaga za cvetlični lonček ali zagozda za okno. Še najboljši scenarij je, da jih v kakem pozabljenem predalu prekrije debela plast prahu. Nič ne pomaga, če zatrjujem, da je nekaj obvezno branje; če v spomin na študijska leta mami pod nos molim Goetheja; če očeta skušam motivirat s kako laično psihologijo; knjige obležijo, reve, zapuščene in stegujejo liste k meni, naj se jih usmilim.

Zame so knjige svetle, svete, najsvetejše. Kakor tudi številne druge vrednote, ki se na policah mojih staršev valjajo v ozadju, morda celo prekirte s plastjo prahu. Nič čudnega, da sem se včasih počutila kot kukavičje jajce, pa čeprav edino jajce v gnezdu. In nič čudnega, da se je mojim staršem včasih zdelo, da letajo nad kukavičjim gnezdom. Tako drugačni smo si in po letih hudih bojev, spopadov, napadanja, pogajanja, popuščanja, smo se naučili, da smo drugačni in da lahko vseeno koeksistiramo v miru, če si le ne hodimo preveč v zelje. Osvežujoče.

In vendar sem si včasih želela, da bi bil ob meni tudi nekdo, ki bi ljubil knjige. Ne prijatelj, ne znanec, nekdo v vlogi vzgojitelja, prosvetljevalca, nekdo, s katerim ne bi imela ves čas odprte fronte, ki bi nudil toplo naročje. Nekdo starejši, ki bi me podpiral pri tem, da hočem biti jaz. Ni ga bilo. Sama sem si izborila sebe. Praske so ostale, hrepenim pa še vedno. Sploh kadar po naključju odkrijem….

… popolnoma nove knjige na že več let statični polici! No, stare nove knjige, z letnicami izdaje 1936 in 1942. Vse v nemščini, nekatere celo v gotici. Odprem jih, prelistam jih, stisnem jih k sebi, kot da bi v njih domovalo tisto toplo naročje. Sladke, sladke knjige, z vseh mogočih področij. Knjiga z naslovom Radium in znanstvena fantastika Mann im Mars, romani… Popolnoma navadne, vsakdanje knjige tistega časa in okolja, knjige, ki jih je nekdo kupil z ljubeznijo, ker jih je hotel ob sebi, ker so mu pomenile toliko, da jih je s seboj prinesel v Slovenijo…

Moj dedek, ki je živel tako, kot hočem živet jaz. Rodil se je v eni državi, delal je v drugih državah, boril se je tam, kjer je bilo njegovo srce. Navdušen nad šahom, s kitaro v rokah, s knjigami pod pazduho, vedno pripravljen na resen pogovor in ples do jutra, prizanesljiv do kadilcev, ljubeč, topel, človek s pisalnim strojem v kovčku. Ko sem bila mala, sem dolge minute strmela v njegovo sliko. Toliko so mi imeli povedati stari ljudje o njem, nekoč mogočni, zdaj že upognjeni knapi so pripovedovali tiho in s spoštovanjem.

Odšel je še predno se je rodila moja mama. Eni pravijo, da je bila nesreča, drugi drugače… Ni važno. Odšel je in pustil praznino in pogrešanje vsem, ki so ostali na tej strani. Tudi prihodnjim rodovom. Tudi meni. Le malenkosti mi je pustil v tolažbo, smerokaze upanja in zaupanja vame. Kot knjige, ki jih najdem in stisnem, pa tudi one najdejo in stisnejo mene, topla naročja, ki se ne ohlajajo, žerjavica, ki greje preko mnogih let, ki greje tudi kukavičje mladiče.

Bil je literarni večer in bilo je dobro. Tremo sem imela, seveda. Ni bilo prvič in verjetno ne zadnjič. Prijatelji so mi rekli, da je bilo dobro. Dobro. Kako drugače kot dobro bi sploh lahko bilo, sem pomislila. Nekaterih stvari se ne da meriti. Poleg dobro bi lahko bilo edino slabo, a tega mi iz vljudnosti nihče ne bi povedal direkt v obraz. Dobro je… dobro.

Nekdo me je pocuknil za rokav in rekel, da se ga je dotaknilo moje branje. Da je sprva izpadlo naivno, tisto, kar sem govorila, in tako, kot sem govorila, a ni bilo. Nasmehnila sem se in pokimala. Naivno in dotikajoče se. S prvega, z drugega, s tretjega, z n-tega vtisa. Naivno in dotikajoče se. Realen opis mene.

Prišel je tudi nekdo, ki ga nisem povabila. Nikogar nisem povabila, razen tistih, ki jih videvam tako pogosto, da njihova ušesa nikoli ne uidejo nezadržnemu ekshibicionizmu mojih misli. Ampak kljub temu je prišel nekdo, ki ga še prav posebej ne bi povabila, tudi če bi že vabila kogarkoli. Kajti nanj sem bila jezna, besna, ogorčena sem bila nad njim. Intenzivna čustva do nekoga, ki ga želiš potisniti v razkroj spomina.

Spomnim se, kako sva se prvič videla. On se gotovo ne spomni. Bilo je pred skoraj šestimi leti, v nabito polni predavalnici. Zrinila sem se na prost sedež poleg njega in zdelo se mi je, da moram nekaj reči, da moram brbotati in ne samo gledati predse v tišini. Strah me je bilo tišine, strah me je bilo tega, da me ne bi opazili, kot bi bil moj uspeh odvisen od števila bežnih poznanstev. Tako ignorantski je bil. Kot skoraj vedno pozneje, izvzemši redke prilike, ki pa so se še delile na tiste prijazne in tiste nesramne. Vlekla sem iz njega. Njegovo ime, njegov kraj bivanja, njegova zanimanja, precej veliko za par minut časa. Spomnim se, da je imel oblečene modre žametne hlače z žepi na straneh in očala na nosu. Ni izgledal posebno pameten.

Kasneje se je izkazalo, da je zelo pameten. Eden redkih, ob katerih sem bila tiho, ker sem se bala, da bom zinila kaj neumnega. Ni me opazil. Bili so trenutki, ko sem dobila bežen vtis, da me spoštuje, na nekem nivoju. Poklical me je, katero knjigo naj kupi prijateljici za darilo. Posodil mi je njemu zelo drago čtivo in bil razočaran, ker ga sploh nisem vzela resno. Tu pa tam mi je prisluhnil, za moment, dva, potem pa se je potopil nazaj v svoj nietzschejanski ocean. Samo to je bil, v moji percepciji. Ocean, kristalno gladek ali producirajoč cunami. Nobenih valov, primernih za surfanje, jadranje, deskanje, nobenih atolov, nobenih lomljenj valov. Ocean, brezmejen in nedosegljiv.

Živciral me je, ker sem se mu zdela tako nepomembna. Muha, ki jo odpodiš z rutinsko kretnjo. Občasno malo bolj zamahneš proti njej, a še vedno je muha. Velikokrat mi je rekel kaj nesramnega. Najbrž brez hudih namenov, brez kakršnihkoli namenov, samo nekaj je lapnil in jaz sem bila pač tam, pa je zadelo mene. Včasih sem kaj siknila nazaj, največkrat se mi ni dalo. Samo jezna sem bila nanj in nase. Toliko besed o tem, kako se ne menim za ugajanje drugim in toliko jeze zaradi tega, ker se nekomu zdim nepomembna. Prosojne, rahitične laži, ki jezijo in se medijo z vsakim novim srečanjem.

Nazadnje je prišel, tih, pogreznjen vase. Rekel je, da ga zanima. Nisem verjela. Še zdaj ne verjamem. In tudi če bi bilo to res, mi je postalo popolnoma vseeno. Nisem več jezna nanj, vseeno mi je zanj, za vso tisto gmoto intelekta, ki se utaplja sama v sebi. Škoda. Lahko bi bila prijatelja. Ali vsaj znanca, človeka, ki ob občasnih srečanjih izmenjata nekaj izrazov iskrenega zanimanja o čemerkoli. Toda jaz sem se naveličala projektov neprestanega vlečenja informacij iz ljudi. Ni vredno. Toliko energije in veselja vložiš v to, da bi nekoga spoznal, nanj napravil vtis in ko vse skupaj razvodeni, neglede na količine vloženega truda, se počutiš tako prazno in ceneno. Ni vredno.

Dobro je bilo. Pasivo agresivo in nekaj kletvic sem spustila v noč, se nasmehnila in odprla novo stran, novim dotikom in novim naivnostim naproti. Za ljudi, ki so dosegljivi, ne pompozni.

Med vsemi možnimi prekletstvi obstaja tudi eno, ki je navidez zelo nedolžno, v resnici pa zelo prekleto. Skrbi za to, da te vsi hočejo, ko imaš natanko nič časa in da te noben noče, ko imaš ves neskončen čas na tem planetu. To je aksiom. Potem pa pride spretnost pogajanja, tanka linija med sebičnostjo prve sorte (da bo meni luštno) in sebičnostjo druge sorte (da bo luštno tudi ostalim, s tem pa posledično v prihodnosti tudi meni, saj bodo ostali ostajali tudi naprej v moji družbi). In človek gre za par dni na morje, čeprav po njegovih živcih pleza vse kaj drugega kot želja po morju.

Ampak to morje ni čisto navadno morje. Za začetek od staršev ne dobiš avta in ker si letala, ki peljal v kako sanjsko Malago, ne moreš privoščit, vlak pa ti na kraj pameti ne pade, da busov sploh ne omenjam, blagoslavljaš nebo in zemljo, ker je ena tvojih sopotnic organizacijsko na zelo visokem nivoju in mimogrede najame avto, kot bi šlo za škatlico cigaret. Ampak ne kar katerikoli avto! Fiata 500! Ta novega fička! Tako retro, tako kul in s tako majhnim prtljažnikom še nikoli nisem šla na morje. In gremo, tri nore bab(ic)e, na jug.

Toda na jugu je mrzlo in burjasto. Zdi se, da je sonce čisto brez moči. “Proti soncu” tako preide v “proti burji”. Kam točno? Krk nas nekako ne premami pretirano, Korčula se za par dni res ne izplača, na Pašmanu se nič posebnega ne dogaja… no, pa pojdimo na Pag. Jaz te wannabe Ibize tako ali tako še nisem doživela, moji sopotnici pa tudi nista imeli pretirano slabih izkušenj. Burja se ne da in ko naredimo še slabe tri ure dodatne vožnje zaradi neobratovanja trajekta, je resnično ena nič zanjo. Naposled Pag, Novalja, Straško. Strašno. Drugo leto definitivno apartma. Leta mojega navdušenega kampiranja so minila, naj ostanejo tam nekje pri 15+, ko sem komaj čakala, da me bo od fine podlage bolel križ, da bom vsaj tri tedne zunaj štirih sten in da bom delila bivanjski prostor s stonogami, kobilicami in morda še čim večjim.

Dež. Itak. Burja nikoli ne pride sama, kajne? Postavljamo šotor, zabijemo kline v tla, ki so nekaj med granitom in diamantom, napnemo vse špage do te mere, da bi kreativni Strassenkünstlerji nanje lahko zaigrali Brandenburške koncerte in kot čisto pravi slovenski turisti jemo pohane piške v žemlji. Zmrzujemo in negotovo pogledujemo v nebo, ki sivi brez prestanka. Naposled oblečemo skoraj vse, kar imamo s sabo in gremo pohajat v mesto, kjer se vsi stiskajo pod ne preveč velikimi marelami kafičev. Po dnevu in pol igranja taroka, vsesplošne skisanosti in gverilskega kopanja oddidemo na izlet v Zadar, kar se izkaže za odlično odločitev. Rada si domišljam, da nisem ravno človek mainstreema, ampak obstaja eno zelo klišejsko področje, kjer nimam šans: čevlji. Tudi torbice, ampak čevlji so glavni. Tako moja duša končno zasije in se razveseli, ko zaide v ulico, polno trgovin z obutvijo. K sreči moja denarnica sije približno tako kot nebo prejšnjega dne, tako da samo prodajam zijala, ampak važno je, da se pozdravi duša.

Vse ostalo je zanemarljivo. Paški sir - checked. Kila lubenice na osebo - checked. Rahla sprememba tena - checked. Nova sončna očala za 10 evrov - checked. Žur na Pagu - checked for good. Dvajsetletniki, ki so se spustili s ketne. Absolut počitnic je odsotnost treznosti vsaj 5 dni skupaj in ponosno najavljanje tega dejstva vsem zainteresiranim in nezainteresiranim. Posebno doživetje so tudi “komolčarji”. Imam teorijo, da nekateri celo leto metuljčkajo v fitnesu, da lahko potem poleti teden ali dva izvajajo svoj paritveni ples, ki vsebuje kakršne koli gibe, podobne ogrevanju pri telovadbi iz prvih razredov osnovne šole v nedolgled. O ritmu niti besede. Večina bi rada fuk, ampak se je tako nesposobna prodati kot tega opravilno zmožna, da se ti lahko edino smili. Med verižnim kajenjem in globokimi vzdihi slučajno naletim na vljudnega in simpatičnega fanta iz Novega Sada, s katerim zajedno abstinirava v standardiziranih vzorcih obnašanja ter dejansko uporabljava besede tipa “očala”, “avto” in “študij”. Ko se dani in se vlečemo proti šotoru, pomislim, Še en Before sunrise. Nič čudnega, da nisem jutranji tip.

In vendar se je vse splačalo, čisto vse, vsaka kuna, vsaka lipa, vsak dodaten kilometer za doživetje nečesa, čemer bi skoraj lahko rekli rdeča preproga. Ko zapustimo trajekt in se vzpenjamo po zaviti cesti navzgor, se za nami obrača vse, staro in mlado, žensko in moško, lepo in malo manj lepo. Nekateri ne morejo odtrgati pogleda in nas spremljajo dokler nam sledijo, drugi se delajo, da so nas samo ošvrknili, a jih izdaja trzanje vratnih mišic, tretji se kar pomikajo za nami in kažejo s prsti… Oči vseh so prilimane samo na nas. No, na naš avto, če smo poštene. Ampak, konec koncev: si, kar voziš, kajne?

Bloga večinoma ne uporabljam za kritiziranje konkretnih oseb, objektov in konceptov, ampak tu pa tam naredim izjemo. Tisto, kar sem včeraj s tremi prijateljicami doživela v hiper galantni slaščičarni Šmon na Bledu, namreč presega meje dobrega okusa. Pa če so kremšnite še tako okusne.

Od nekdaj mi je šlo blazno na živce, če so me obravnavali kot smrkljo, ki po kupni moči in dajanju prvega vtisa ne dosega nivoja okravatenih in opetkanih osebkov z debelimi denarnicami. Kakšna kratkovidnost! Morda moj budget takrat in tudi sedaj ne dosega enakih debelin denarnice, toda čas dela zame. Pa ne, da upam na božjastne debeline, ampak nekoč mi najbrž ne bo treba preštevati stotinov ali centov za eno ali dve kremšniti. In ponudniki storitev se takrat ne bodo spomnili, kako sem to še pred nekaj leti počela, jaz pa se bom spomnila njihove reakcije na to moje početje. Vzvišeni pogledi, zavihani nosovi, naveličani vzdihi - to je tisto, kar je pristno. Vse lezenje v rit je le zelo prosojna maska.

Če sem pred nekaj leti to hladnokrvno prenesla, z zgornjimi mislimi, danes ni več tako. Kajti nismo vkorakale štiri smrklje, ampak štiri mlade ženske. In nismo naročile vse štiri ene kremšnite, ampak 5 kremšnit, eno gibanico, eno porcijo borovnic, dve limonadi in eno kavo. Skratka, ne ravno malo. In verjamem, da je bila gospodična, ki nam je stregla, slabe volje, ker v soboto zvečer ne more doma gledati sluzastega filma na kaki komercialni televiziji, ampak hej - zato je plačana! Ne samo zato, da naveličano deli kremšnite, ampak tudi zato, da je ustrežljiva in prijazna. Ne pa, da se obnaša, kot bi vkorakale štiri desetletnice, ki se ne morejo odločit ali naj vzamejo jagodne ali limonine lizike za 20 centov!

Vse je bilo preveč zahtevno. Štiri kremšnite za s sabo? Vzdih. Limonada? Še en vzdih. Porcija borovnic? S smetano ali brez? Z malo smetane? Spet vzdih, potegnjen prav iz podplatov. Kot da je tako težko odmeriti MANJŠO PORCIJO SMETANE! Čeprav je bila nazadnje povsem standardne velikosti, sladkor pa je bil potresen po celem pladnju. Pa kozarec vode, celo velik kozarec vode…. Kak napor. Slamice so v limonade priletele, kot bi nekdo metal kopja v svoje sovražnike. In potem negodovanje nad čakanjem na odločitev, ki se ni izvršila v takojšni stotinki sekunde. A gibanico? Z dvema žličkama? Spet kisel, kisel vzdih. Pa še kavo? In spet kozarec vode? Vzdih, vzdih, vzdih, zavijanje z očmi, odsekani gibi…

Narava do nekaterih ni bila najbolj dobrohotna in jih je obdarila z izredno nizkim socialnim inteligenčnim količnikom. Vendar to ni noben izgovor, da moram jaz, kupec, ki naj bi bil kralj in ki je izbral prav to slaščičarno izmed vseh možnih blejskih slaščičarn, prenašati spakovanje in kisle grimase.  Ljudje, ki niso dorasli svojemu poklicu, poleg tega pa v rast niso pripravljeni vložiti niti kančka truda, naj gredo pač delat kaj drugega. Če lahko to pravilo zelo ostro velja za tiste, ki v bankah računajo tvegane naložbe, pripravljajo plane za obsevanje rakavih bolnikov in ure tuhtajo nad pravilnostjo simulacije v znanosti, ne razumem, zakaj ne bi veljalo tudi za eno skisano natakarico!

Imam znanca, ki je zanimiv dečko. Kot večina mojih znancev, kajti sposobnost vzbujanja zanimanja kotira pri meni višje kot prijaznost, pamet in lepota, sploh če so vse tri iz škatlice, bognedaj serijske izdelave. Kar je zanimivo, pri tem mojem znancu, je med drugim prav gotovo njegov humor. Zelo trpek in pogosto široki ljudski množici nerazumljiv humor. Pogosto v najini že kar dolgi zgodovini poznanstva me je ta humor spravil v zadrego; pogosto v javnosti. Nikoli nisem bila tarča posmeha, šlo je za nedolžne zbodljaje, ki pa jih je okolica interpretirala v zastonj komedijo najbolj cenene sorte. Nekaj časa sem potrebovala, da sem ločila vzrok in posledico. Pred kratkim sem sklenila še pakt o nenapadanju, bolj iz moje lastne grenke izkušnje z dejstvom, da greš včasih predaleč, potem pa ni več poti nazaj, kot iz neke nuje. Skratka, zanimiv dečko in zanimiv odnos.

Sediva zadnjič s tem zanimivim dečkom na kavi in se zadebatirava o iskanju partnerja. Ne le kdo, kje, kdaj in kako. Bolj o pričakovanjih. Pričakovanja so dobra in slaba hkrati. Oklestijo neprimerno, včasih pa klestijo tako zelo, da ne ostane nič. Dečko je trdil, da podobno išče podobno. Ker sva se ob paradni uri nahajala na paradnem obrežju Ljubljanice, mu ni bilo težko pokazati na prvo mimoidoče spolirano dekle in izustiti: Vidiš, ona gotovo išče sebi podobnega. Zaveda se, da je lepa in lepoto tudi išče, pričakuje in zahteva. Vsak moj komentar o tem, kako to ni nujno čisto res in da obstajajo izjeme, se je zdel neverodostojen. Pustimo izjeme, izhajajmo iz statistike; podobno išče podobno (dokler je namen tudi najti in ne samo v nedogled cediti sline).

Včasih je podobno zakamuflirano. The beauty and the beast? Malo verjetno. Je pa marsikdaj lepota sinonim za moč. Z obema dosegamo iste cilje. Le da gre pri moči za direktno igro odprtih kart, igra z lepoto pa je bolj subtilna, z asi v rokavu. Ugajati, očarati, prevzeti nekoga s svojo privlačnostjo - ali obstaja boljši primer nezavednega vpliva moči na nekoga? Kaj vse smo pripravljeni storiti za osebo, ki nam ugaja, ki nas očara, ki se nam zdi lepa? Odstopimo sedež na avtobusu, pridržimo vrata, ponudimo zadnji izvod knjige, ki smo jo že imeli v rokah, sprejmemo neumne zadolžitve, sprehajamo tuje pse, pešačimo kilometre in sploh ne čutimo žuljev, poleg tega pa mislimo, mislimo, mislimo in včasih ne moremo spati. Kakšna moč!

Torej močni iščejo lepe in lepi iščejo močne. Kaj pa vsi ostali? Pobirajo ostanke? Niti ne. Razgledani iščejo razgledane, gibki gibke, adrenalinski obsedenci adrenalinske obsedenke, samotarji samotarke in največkrat vsa našteta in nenašteta alternativa prav užitkarsko viha nos nad močnimi in lepimi. Včasih se izkaže, da najdeno podobno le ni tako zelo podobno in začne se obdobje prilagajanja ter iskanje preseka in unije.

Moj zanimivi znanec išče zanimivo dekle. Interesentke lahko pustijo komentar spodaj, poslali jim bomo nekaj strani dolg vprašalnik in vkolikor bodo odgovori zanimivi, bodo njihovi kontakti posredovani dalje. Jaz vsekakor ne pridem v poštev. Morda nisva zanimiva na podoben način, kdo bi vedel. Jaz vem le to, da me dečko občasno naslavlja s Pobijalko metuljčkov. Zanimivo, vsekakor.

Bi lahko živeli na plati, na ravnini, na nečem zelo ravnem in dvodimenzionalnem, če bi slutili, da morda nekje obstaja še ena dimenzija? Taka, ki že z majhnim odmikom vanjo priskrbi popolnoma nov pogled na to ravnino, kajti tisto, kar je bilo prej veliko in pomembno, postane majhno, ne zanemaljivo, le vkomponirano v vse ostalo, kot preproga pokrajine, ki jo vidimo z letala; reke niso več nepremostljive galone vrtincov, ampak le nitke, gozdovi niso več neprehodna goščava, ampak le nakodrana pljuča in polja niso več neskončne površine plevela, ki ga je treba izpulit, ampak topli rjavi kvadratki. Kdo si ne bi želel takega pogleda, pa ne le enkrat ali dvakrat v življenju, ampak vedno znova, ko imamo dovolj plevela in goščave in neprehodnih rek?

Samo en problemčič je. Tisto tretjo dimenzijo je hudičevo težko najti. Mogoče gre nekaterim lažje, ker so bolj spiritualno inteligentni ali nekaj takega. Drugi od malega srkajo vase neko pot transcendence, ki se jim ne upre, preživi dvome, itd. Tretji posvečajo iskanju te tretje dimenzije ves svoj prosti čas: meditacije, joga, Indija in še marsikaj. Četrtim je vseeno. Peti imajo občutek, da se bodo transcendenci približali tako, da se ne bodo preveč abstraktno ukvarjali z njo - raje se bodo posvečali vsakdanjim stvarem, pa bo nekako prišla sama od sebe, mogoče v obliki miru in sreče.

Zame je bilo vprašanje o obstoju in obliki transcendentnega, presegajočega vedno najpomembnejše vprašanje. Iz čisto egoističnih razlogov seveda - ima moj obstoj smisel samo kot mehanski, bolje rečeno kvantnomehanski ustroj, največ kar lahko naredim z njim pa je interakcija z meni podobnimi ustroji? Ali ima možnost interakcije tudi z nečim večjim, naprednejšim, z nečim, kar pozna tretjo dimenzijo, pa morda tudi četrto, peto, itd. Za nobeno skromnost, tako lastno zahodnim religijam ni šlo nikoli. Šlo je bolj za nenasitljivo željo po novih doživetjih, za napadanje mej lastnega sveta, za vprašanje, če je ta zavest, prečuden pojav, v katerega vendarle nikakor ne morem dvomit, omejena le na moje notranje življenje ali ima morda sposobnost, da se uglasi, stakne tudi z nečim, kar je zunaj mene?

Nek znanstvenik je dejal, da so po njegovem tri poti , ki peljejo k transcendentnem: religija, znanost in umetnost. Ne vem točno, če se povsem strinjam, toda zdi se mi vsaj dobro izhodišče, da razmislim o iskanju transcendentnega. Najprej religija. Pri le-tej se mi zdi ključni problem to, da večina ljudi ni sposobna preseči nivoja dogme. Nič se ne delam fino. Tudi meni ni uspelo. Sicer sem se nekaj let pošteno trudila, vendar me je na koncu zašila prav skupnost ostalih, ki je ostajala pri simbolih in obredih, množice, ki so lapale svoj nicejski credo, brez da bi verjele ali dvomile v to, kar govorijo. Poskusila sem solirati znotraj skupnosti; ni šlo. Ob živce so me spravljali. Poskusila sem solirati izven skupnosti; spet ni šlo. Najbolj od vsega me je žgalo apriori sprejemanje vere. Negacija razuma, samo vera, osnovana na čem? Odločitvi zanjo? Metafizičnih doživetjih? Zelo zgodaj sem nehala enačit transcendenco z vzdušjem, ki ga naredi nekaj svečic in duhovna glasba. Tako cheap se mi je zdelo, bolj cheap kot new age, če je to sploh možno. In odločitev za vero, brez kakršnekoli razumske podlage mi je postala ekvivalentna veri v Flying spaghetti monster.

Potem je prišla znanost. Lahko bi rekla, iz ene skrajnosti v drugo. Če je prej veljala popolna negacija razuma, je zdaj veljal samo razum in nič drugega. Znanost in transcendentno se morda na prvi vtis zdita štrika, ki vlečeta vsak v svojo smer, a ni tako. Znanost je zelo močno in zanesljivo orožje transcendentnega, kajti neusmiljeno žaga vse pravljice in mite, s katerimi so nas tisočletja pitali šarlatani. Ne gre za boj med dvema nasprotnima stranema; znanost samo dobi, kar si zaluži. Povsem pošteno. Tako se domena transcendentnega spreminja - ne manjša, le drugačne aspekte zavzema. Če se je pred nekaj sto leti velikost vesolja, še bolj pa njegov nastanek neločljivo povezoval s transcendetnim, je danes drugače, kljub temu, da človekovega razglabljanja ni nič manj. Na ta način znanost ostri fokus. Namesto, da bi ugibali ali strele pošilja Thor ali Zevs, se osredotočamo nase, na svoje lastno notranje življenje. Kajti pri zavesti, vsaj zaenkrat, z metodami, ki jih pozna dosedaj, znanost molči.

Umetnost? Vlogo umetnosti priznam, doživljam precej bolj skopo kot vlogo prejšnjih dveh. Približno se mi svita gromozanski pomen stvarjenja nečesa novega in sposobnost doživetja taistega, vendar sem tu šele na začetku. Zdi se mi, da se prav z ustvarjanjem estetike človek najbolj povzpne v novo dimenzijo, kolikor je to v spontanem načinu (ki nima povzpenjanja za poglavitni cilj) sploh mogoče. Tako je rekel moj ljubi Kandinsky: vibracije duše. To naj bi budila umetnost v nas. Vibracije duše. In čeprav se sliši po eni strani oguljeno, kajti ubog izraz za dušo so vlačili po vseh mogočih neustreznih prostorih, se mi zdi, da se prav to približa mojemu začetnemu ugibanju o tem, ali je mogoče notranje življenje stakniti tudi z nečim izven. Morda je to prvi, negotovi korak v neko smer, kot resoplavutarica, ki se je počasi potegnila na kopno in pogledala v drug svet.

Iskanje torej ostaja, večno, omniprisotno in kot drobtinico magdalenice včasih doživim notranji dražljaj, ki me zbudi iz trenutne otopelosti in me nažene v novo iskanje mojih mej in ugibanja, kaj je za njimi. V vseh teh letih mi transcendence ni uspelo najti; uspelo pa mi je ponotranjiti zavest, da je iskanje povsem v redu. Ni mi treba postati Buda, Hawking, Wilde, nihče ne more od mene zahtevati, da naredim več kot je v moji moči. Iščem enakomerno, z žejo, ki je lastna meni in ne nekomu drugemu. Med pomivanjem posode, pisanjem izpita, plačevanjem računov, osamljenimi sprehodi, vedno jo iščem, izgubljeno transcendenco.

Celo leto sem se drla kot jesihar, na vse, ki so mi kaj sikali na uho, Dajte mi mir! Pustite me pri miru, pustite me v tišini, spati me pustite. Zavlekla sem se pod kovtre in odeje in med nespečnostmi hrepenela po spanju, v družbi po samoti, v samoti po družbi, vedno po nasprotjih, s podočnjaki do kolen, živčna in trzajoča, celo ko so vsi odstopili korak nazaj, krivi in nekrivi, sem še brez glasu s popokanimi žilicami v očeh grgrala, Dajte mi mir.

Jasno, da mi ga nihče ni mogel dati, miru. Sama sem stala med seboj in svojim mirom, vsi ostali ljudje so le držali ogledalo moji lastni zdivjanosti. Vedela sem, da je tako, a se nisem mogla umiriti. Negativna motivacija name še nikoli ni dobro vplivala. Na koncu sem se sprijaznila, da se ne morem umiriti, da bo treba pač zdržati brez miru. Že to je bil velik korak - kot takrat, ko sem se končno sprijaznila, da sem človek, ki se prekomerno sekira in sem se nehala vsaj sekirat zato, ker se sekiram.

Zdaj sem mirna. Zelo mirna. Nič me ne utesnjujejo stare štiri stene. Diham lahko. Smejim se lahko. Morda malo pogrešam matirani sijaj otožnosti v svojih očeh, ampak vsega tako ne morem imeti. Še nikoli v življenju nisem bila tako mirna, kot sem sedaj. Roke se mi sicer še vedno tresejo, ampak to me niti ne moti - pravzaprav to tresenje smatram kot živo relikvijo, nekaj, kar me bo za vedno spominjalo na obdobje, ko sem se tako drla, Dajte mi mir.

Šla bom ven, na ploho, ki se je ravnokar usula, razprostrla bi roke in pustila, da mi namoči suho kožo in suhe misli. Da se razmoči izsušena zemlja duše, kamor se je končno prijela sadika miru.

Če so kdaj posneli kak film o meni, je to prav gotovo Before sunrise. Doma lahko stojim na trepalnicah, skačem na glavo ali butam z njo v zid, vedno obstaja nepremostljiva bariera med menoj in nasprotnim spolom. Včasih, ko imam vsega dovolj, jo na silo porušim, dobesedno zaminiram; včasih grem prek svojega lastnega trupla.  Takoj pa, ko nos pomolim prek meje, se zazdi, da so mi erosi, amorji, kupidi, venere, afrodite, žive, vesne in kaj je še takih zelo naklonjeni; prisrčnih, bistrih, simpatičnih fantov se kar tare.

Morda gre pri tem pojavu samo za eksotiko. Ali pa tako zelo omejen čas trajanja. Za sproščenost, ki ti jo lahko da le nepoznano okolje, kjer ni nobenih pričakovanj, kak naj bi tam bil, razen čisto osnovnih, obče človeških. Drugačna sem tako jaz kot vsi drugi. Prijaznejša sem, iskreno, ker mi ni treba misliti na vse must-do-je in se lahko pozorno posvetim soljudem; spontanejša sem, ker mi ni treba slediti nobenim planom (no, razen obveznega obiska kake moderne galerije); lepša sem, ker me vsi zasipajo s komplimenti in od vsega kar zasijem;  sem jaz, le brez večnega bremena anksioznosti, s katerim se vsaj na dopustih pogodiva, da bo ostal doma, če ga bom v zameno zvesto vlačila za sabo ves čas, ko bom doma.

In taka sem, drugi so tudi taki ali tako drugačni, srečamo se, včasih zelo bežno, včasih nekoliko bolj počasi, sedimo na klopicah v parku in si zvijamo cigarete, poležavamo drug ob drugem, pijemo drug drugemu pivo, se lomimo drug ob drugem v skoraj neznanih tujih jezikih, iščemo tanko plast preseka, kjer se moja slaba italijanščina zahaklja ob slabo angleščino nekoga drugega, vmes mahamo z rokami, sedimo drug drugemu ob posteljah, ko nekdo zboli in ga tolažimo, kako smo zboleli tudi sami, plešemo salso, čuvamo kitaro, božamo po laseh in se, celo noč, ki ima več trenutkov kot kdaj drugič cel mesec, pogovarjamo, žlobudramo, dotikamo se z besedami, besedujemo z dotikom.

Potem vzide sonce, noč izpuhti kot milni mehurček, stare obveze me pokopavajo pod sabo. Le včasih podaljšam noč v dan. Pustim ljubezensko pesem v zalimani kuverti, darilce v torbi, poljub na licu.

Včasih nekaj v življenju ne štima. Ne veš točno kaj, samo čutiš, da ni ok. Ker ni preglasno, pometeš pod preprogo. Potem je nekaj časa mir, dokler enkrat mimogrede ne opaziš, da se ti roke tresejo bolj kot običajno. Kavo začneš piti tako, da skodelico držiš z obema rokama. Občasno te v grlu davi in v prsih stiska. Misliš, da je samo trenutni stres.

Ko se po enem letu ne neha, posumiš, da bi utegnil biti ostanek dogme. Prekineš vsak stik z religijo, a ni opaznega izboljšanja. Zamenjaš barvo obleke, frizuro, simpatijo do politične stranke, variiraš stopnjo socializacije od enega do drugega ekstrema. Nič. Davljenje ostaja.

Po dveh letih se pojavijo migrene, seneni nahod, dioptrija in enormna čustvena vzdražnost. Posegaš po pain killerjih, antihistaminikih, alkoholu, travi, začneš kaditi. Ni opaznih sprememb, s to razliko, da včasih ne veš, če je glavobol povzročil maček, nepravilna širina žil v glavi, napetost vratnih mišic, zabiti sinusi ali nizek pritisk.

Tretje leto poskusiš z askezo in samoto. Veliko bereš, razmišljaš, živiš skromno. Tik pred živčnim zlomom ti postane jasno, da prevelika koncentracija ljudi nikakor NI bila problem. Davljenje in stiskanje sta še vedno prisotna, le da sta zdaj že zelo domača. Za vsak slučaj prekineš dejavnosti čez vikend.

Četrto leto preizkušaš tehniko voda mi dere v grlo. Dokler ni skoraj prepozno, odlašaš, kljub temu, da ves čas špegaš na uro. Vsaj en dan v tednu celo noč ne spiš. Po izginulem bioritmu, permanentnih podočnjakih in poslabšani dioptriji ugotoviš, da to ni to.

Peto leto preizkušaš različne še neznane projekte in meditacijo. Vsakič, ko se začetno navdušenje izjalovi, si bolj razočaran in vse bolj polziš v apatijo. Prvič razmišljaš o strokovni pomoči.

Šesto leto začneš pisat blog.

In potem ti, nekega prelepega poletnega večera, postane jasno, da si samo falil faks.